Kinotrip: Pri sedemnajstih (The Edge of Seventeen, rež. Kelly Fremon Craig, 2016)
S sedemnajstletno Nadine (Hailee Steinfeld) ni težko sočustvovati. Z družino (in ljudmi nasploh) se ne ujame najbolje, edina oseba, ki jo je znala razvedriti – njen oče – je pred tremi leti umrla, ima samo eno prijateljico, v šoli pa namesto z vrstniki kramlja s profesorjem zgodovine (Woody Harrelson). Dinamika njenega vsakdanjika pa se močno spremeni, ko odtujenega brata zaloti z najboljšo prijateljico.
Film pristno prikaže spontano nihanje razpoloženja nerazumljene najstnice (k čemur pripomore tudi suveren nastop Hailee Steinfeld), hkrati pa s šaljivim podtonom obračuna s prepogostim romantiziranjem »trpečega« srednješolca. Slednji v tem primeru ni toliko trpeč kot štorast. Protagonistka ni redkobesedna punca, ki se tiho trpinči, ker je simpatija ne opazi. Je neroda, ki simpatiji – ta je namreč ne pozna – v sporočilu podrobno opiše svoje fantazije, pritožuje pa se karseda naglas.
Nadine, za katero se okolica po navadi ne zmeni, se zapre vase do te mere, da pri iskanju grešnega kozla pogosto ne vidi celotne slike. Vendar pa se samopomilovanje, ki skozi film prežema Nadine, razblini v razpletu, s čimer se Pri sedemnajstih izkaže za netipičen najstniški film. Junakinjo tudi skozi nezavidljive situacije spremlja iskren humor, kar vselej namiguje na pozitiven konec. Nadine spozna, da ji ni treba biti tragijunakinja, če tega noče. In to jo osreči.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=EB6Gecy6IP8[/embedyt]
