Kinotrip: Marlon Boess: »Bil sem zelo nedolžen (smeh).«

Patricija
Fašalek

Marlon Boess je avstrijski igralec, ki je obiskal Ljubljano v sklopu Kinodvorjevega mladinskega festivala Kinotrip, kjer so predvajali Beautiful girl, v katerem igra protagonista Sulzerja. Po filmu, ki govori o najstniškem prijateljstvu med dvema fantoma in dekletom, pa se je pojavil tudi v Mission Impossible – Rogue Nation in James Bondu: Spectre.

Kateremu svojemu liku si bil v gimnaziji bolj podoben, uporniškemu Sulzerju ali sramežljivemu Carlosu?

Rekel bi, da sem bolj kot Carlos… Ja. »Bil sem zelo nedolžen (smeh).« V resnici sem »a good guy«, prijazen in sramežljiv, prav nič podoben Sulzerju. V gimnaziji sem bil tisti fant, ki se je bal postaviti zase, ki ne bi nikoli nobenega nadlegoval. Težave sem imel že pri šolskih ustnih nastopih in predstavitvah; včasih sem celo šprical šolo, da sem se temu izognil.

Sulzer je v obnovah filma opisan kot površinski človek. Bi se strinjal?

Ne, ne bi rekel, da je površinski. Mislim, da je precej anksiozen in strah ga je, da bi ga ljudje prizadeli, zato si okoli sebe ustvari nek zid, da se zavaruje. Nihče mu ne more priti blizu, vendar je v sebi zelo občutljiv fant. Ta zid je tisto, kar vidimo na platnu: pijančevanje, zabave in osvajanje. Vendar se v njemu skriva veliko tegob.

Misliš, da sta dekle in fant lahko samo prijatelja?

Ja, seveda. Moja punca, s katero sva skupaj že osem let, ima prijatelje, ki so moškega spola, s katerimi se lahko pogovarja in se veliko druži. Vendar pa je zelo pomembno, da se stvari razjasnijo že na začetku. Če bi kdo od njih do moje punce imel čustva, bi to bila težava, ker bi šlo za več kot prijateljska čustva. To je del, o katerem se mora pogovoriti že na začetku in postaviti jasne meje, da ne pride do nesporazuma.

Prizor iz filma Beautiful girl.

Si imel pri snemanju Beautiful girl težave, glede na to, da je to tvoj prvi film in nisi imel igralskih izkušenj?

Imel sem kar nekaj težav, vendar pa bi rekel, da mi je bilo najtežje posneti moj prvi prizor, ki je bil na strehi. Ta prizor je zelo dolg in pomemben del filma, zato sem bil zelo zelo živčen. Najprej sem imel zelo obsežen dialog, temu je sledilo poljubljanje, nazadnje pa še cel seks prizor. Morda pa sem imel še večje težave pri pretvarjanju, da sem pijan. Igrati nekoga, ki je pijan, je res zelo naporno, saj se hitro zgodi, da pretiravaš in vsi vidijo, da se samo delaš.

So ti bili soigralci v pomoč?

Ja, zelo, saj so zelo nadarjeni igralci. Z Jano je bilo zelo lahko delati, saj sva se ujela in je bila tako profesionalna, da mi je bilo v užitek igrati z njo. Tudi kadar sem se zmotil, smo se samo smejali. Na primer v delu, ko se mora Sulzer rokovati s Carlom, sem na ta del nenehno pozabljal. On je tam stal z roko v zraku, ko sem jaz napeto bral svoje naslednje besedilo, in to se je zgodilo trikrat zapored. Ravno zaradi rokovanja, smo ponovno posneli prizor in ko sem se končno spomnil, da moram to storiti, je izpadlo zelo neprijetno, kar se vidi tudi v filmu.

Si si kdaj po odigranem prizoru mislil, da si nekaj zelo dobro odigral in si nadarjen igralec?

Po koncu snemanja se nikoli nisem počutil, kot da sem nekaj dobro odigral. Vedno sem se obremenjeval in mislil, da bi lahko stvari naredil veliko bolje, da ni bilo dovolj dobro. Vendar pa mi je režiser vedno rekel: »Super je bilo, ne skrbi. Če ne bi bilo dobro, bi ti to povedal in prizor bi morali ponovno posneti.« Obstaja pa scena, kjer sem se res počutil, kot da sem dobro odigral, in to je prizor, kjer Charlie pove Sulzerju, da ne želi biti z njim. Tukaj sem se tako vživel v vlogo, da sem začel verjeti vase. Tak občutek bi rad imel vsakič, ko igram.

Vendar pa si ne glede na svojo neizkušenost igral v James Bondu.

Ja, vendar je šlo za zelo majhno vlogo, niti besedila nisem imel. Bilo je seveda zelo razburljivo, saj sem spoznal režiserja filma in malo sem se pogovarjal z Benom Whishawom. Odlična izkušnja! Gospoda Bonda na žalost nisem videl. V resnici se med snemanjem nisem zavedal, da gre za Bondov film, ker če bi se tega začel zavedati, bi me verjetno zagrabila panika. Seveda pa snemanje ne poteka pretirano drugače, če gre za Bonda ali pa avstrijski najstniški film.

Pojavil si se tudi kot glasbenik v Mission: Impossible. Kako so te izbrali za vlogo?

Vse je potekalo zelo hitro in ponovno se praktično nisem zavedal, v kako velikem filmu igram. Nekega dne sem dobil klic od moje agentke, da iščejo uličnega glasbenika, in avdicija je bila že isti dan. Ko sem prišel tja, sem moral pograbiti kitaro in dostaviti paket enemu izmed statistov. Naslednji dan sem dobil klic, da so me izbrali za vlogo in me prosili, naj pridem na pomerjanje kostuma. Prvič sem imel na sebi masko, to je bilo res vznemerljivo, poleg mene pa je stal Simon Pegg. Toma Cruisa sem videl, ko sem stal približno 10 metrov stran od njega, vendar se zavedam, da je bila moja vloga zelo majhna in se ne počutim zares kot del filma.

Kakšna bi bila tvoja idealna vloga?

Uhh … Nekoč bi rad igral nekaj podobnega, kot je Heath Ledger igral Jokerja. Zlobni ali slabi ljudje imajo več globine, zato jih je bolj zabavno igrati. Vloga s seboj prinese veliko ozadja in skrivnosti, s katerimi lahko delaš.

Kaj je bila najbolj neobičajna stvar, ki si jo naredil za igro?

Nič zelo neobičajnega še nisem počel, je bilo pa zelo neprijetno odigrati seks prizor. Že tako sem bil živčen, potem pa sem bil še obkrožen s kamerami z vseh zornih kotov. To je bilo kar grozno. Verjetno zato, ker igre niti ne študiram in je bilo zame res vse novo.

Kaj pa študiraš?

Ravno končujem študij fizioterapije oziroma bom s študijem povsem konec naslednje poletje. Takrat se bom lahko bolj posvetil igri, čeprav bi rad simultano počel obe stvari. Zaenkrat si zelo težko vzamem čas za igro, saj mi univerza ne dopušča veliko prostega časa. Beautiful girl smo snemali pred začetkom faksa, zato tukaj ni bilo problema s časom.

Kakšen bi izgledal popoln scenarij za tvojo prihodnost?

Nočem opustiti svojega poklica, zato bi rad delal kot fizioterapevt in zdravil ljudi, v prostem času pa bi snemal filme. Nočem biti oziroma nikoli nisem hotel biti velika filmska zvezda, saj mi ves ta glamur ne ustreza. Všeč mi je snemanje in igranje, vse kar pride zraven pa mi ni več tako všeč, ker ne maram biti v središču pozornosti. Ni mi problem govoriti z ljudmi o filmu, kot to počneva sedaj, imam pa velike težave, kadar je zbranih veliko ljudi, ko moraš govoriti pred kamerami in se slikati pred množico.

Prizor iz filma Beautiful Girl.