Kino Šiška: Novi novi filmi

Pred kratkim si je bilo na dogodku Novi novi filmi v Kinu Šiška mogoče ogledati štiri diplomske filme študentov AGRFT. Intervjuje z režiserji smo že objavili, spodaj pa so še kratke ocene posameznih filmov.

Riot Ana (Klemen Berus, 2015)

Klemen Berus na začetku spretno, z uporabo slow-motiona, kjer ključno vlogo odigrajo izrazne spremembe na obrazih obeh glavnih likov, takoj nakaže, da bo prikazoval ljubezen med njima. Vredno se zdi izpostaviti tudi dokaj »risankast«, a vseeno humoren način, na katerega se glavna junakinja Riot Ana (Lucija Lila Tratnik) izmuzne varnostnikom. Lika se zdita karikirana, saj ju avtor zariše le s tem, čemu sta na prvi pogled predana – Riot Ana demonstriranju in splošnem družbenem uporništvu, Sandi (Tadej Koren Šmid) nošnji mehiške oprave in igranju mariači glasbe.

In čeprav film deluje preprosto, na trenutke predvidljivo in brez zapleta, filmska ekipa vse to zakrije s posameznimi spretno izpeljanimi elementi. Svoj lik s primerno in pristno igro učinkovito prikaže Lucija Lila Tratnik. Tudi Tadej Koren Šmid pri svojem liku uspešno – kadar je to seveda potrebno – pristavi komičen ton, a kar je pomembneje, odigra zrelo in daje vtis izkušenosti. Vse skupaj lepo zaokroži domiselnost režiserja, ki se najbolje izrazi z izvirnim odprtim koncem.

Intervju z režiserjem: http://koridor-ku.si/filmtv/novi-novi-filmi-klemen-berus/

Male ribe (Maja Križnik, 2015)

Sevničanka Maja Križnik film začne s posnetki deklice, ki v avtomobilu z dedkom piha milne mehurčke. S tem nakaže počasen tempo filma in spretno zariše lahkotnost, neobremenjenost ter svobodo punčke, ki se kasneje sooči z zahtevnejšim načinom življenja babice in dedka. Igra mlade Lane Brine Korbar je izredno prepričljiva in kaže na njen velik potencial.

Film v nadaljevanju vpeljuje prizore, ki večkrat delujejo premalo povezani, na trenutke nesmiselni in prevečkrat se zdi, da se vsa napetost, ki jo občasno ustvarjajo, prehitro porazgubi. Prav tako je film večinoma brez pravega kompasa. Med drugim poizkuša vpeljati tudi simboliko »malih in velikih rib«, na katero nakaže zgolj v enem prizoru in je nikjer dodatno ne razvija (»Ampak te male ribe čuvajo tavelike ribe. Te ti odgriznejo nogo.«). Nasploh se film predolgo posveča sekvencam, ki se za samo glavno premiso ne zdijo pretirano pomembne. Režiserka kljub tej pomanjkljivosti film naslika izjemno nežno in preprosto lepo, tako vizualno kot predvsem vsebinsko. Slednje potrjujejo mnogi prizori, recimo že omenjeni začetni in tudi tisti s puljenjem zoba; s svojo minimalističnostjo pričarajo otroško perspektivo. Iskren in čustven film.

Intervju z režiserko: http://koridor-ku.si/filmtv/novi-novi-filmi-maja-kriznik

Nazaj (Jan Marin, 2015)

Začetne sekvence v filmu so počasnejšega tempa, še bolj pa ga upočasnijo prepogosti in včasih predolgi premori v odzivanju obeh protagonistov. Tako oba v prizoru, kjer oče (Boris Ostan) sinu (Filip Samobor) pove za zavoženo podjetje, delujeta neizmerno hladno in nedostopno. Pri liku očeta je to še razumljivo in opravičljivo, malo težje pa je to razumeti pri liku sina, saj se njegova čustvena neizraznost – malodane »nemška«, mehanska – skozi film ne spremeni in Filip Samobor svoj lik, namerno ali nenamerno, odigra kot manj izrazno slovensko inačico Keana Reevesa. Režiser odlično gradi zgodbo do trenutka, ko lahko začne stopnjevati napetost. Ta se na žalost v hipu razblini zaradi ne najbolj primernega in za lase privlečenega konca, ki ne razreši ničesar, temveč celo razvrednoti pomen večine prejšnjih prizorov, skozi katere je bila podana zgodba.

Nazaj pa v specifičnemu elementu izstopa in preprosto zablesti: v fotografiji. Izgled filma s svojo hladnostjo zelo spominja na kakšen nemški triler ali kriminalko in deluje zelo zrelo ter profesionalno. Ime, ki si ga je torej vredno zapomniti kot bodočega uveljavljenega direktorja fotografije, je Rok Kajzer Nagode. Režiser in še nekaj ostalih sodelavcev ne ukrotijo vse svoje talentiranosti, ki bi jo nato uspešno spravili v obliko filma, a je pričakovati, da bodo tega nekoč sposobni.

Intervju z režiserjem: http://koridor-ku.si/filmtv/novi-novi-filmi-jan-marin

Na novo (Ema Muc, 2015)

Režiserka se odloči za pristop postopnega in fragmentarnega sestavljanja zgodbe skozi različne objekte ali dele dialogov, ki nastopijo mimogrede, brez posebnega poudarka. V filmu je tako mogoče dognati vzrok žalovanja glavnega lika (Živa Selan) in tudi v kakšnem odnosu sta navsezadnje oba lika (ni takoj jasno razvidno, da gre za sestri) skozi pismo, napis na nagrobniku, dialog z (gledalcu) neznano gospo itd. Vse to lepo poveže igra Žive Selan, ki s svojo sposobnostjo izražanja čustev z mikro spremembami v obrazni mimiki deluje izkušeno in v pravih trenutkih senzibilno. Vsi namigi se sicer počasi povežejo, a predstavljajo bolj okrasje za preprosto zgodbo o razlikah pri žalovanju obeh likov, ki se ne zdita pretirano zapomljiva ali sama po sebi izstopajoča.

Vse se stopnjuje do čustvenega izbruha glavnega lika, kjer se zdi, da nastopi motivika »organskega«. Kljub temu da je izvedba prizora, ki predstavlja vrh zgodbe, neučinkovita in prehitra, je to opravičljivo s prav tem motivom. Protagonistka pobegne v gozd, za njo steče sestra, in zdi se, kot da glavni lik stopi v »organski« prostor, v katerem se počuti razumljeno. Motivika se lepo zaokroži, ko svoji sestri reče, naj ne bo tak robot – kot kontrast »organskemu«, »mehanskemu«. Kljub pozabljivi premisi filma se ta reši s svojo posrečeno simboliko in spretnim sestavljanjem zgodbe.

Intervju z režiserko: http://koridor-ku.si/filmtv/novi-novi-filmi-ema-muc/