12. 4. 2022 / Film/TV / Recenzija

Kimi

Režija: Steven Soderbergh
Igralska zasedba: Zoë Kravitz, Byron Bowers, Rita Wilson, Derek DelGaudio
Datum izida: 10. februar 2022 (HBO Max)
Ocena: 9.5

Kimi je najnovejša mojstrovina režiserja Stevena Soderbergha, ki tokrat v žanr paranoidnega trilerja ujame že dolgo prisotne, a vselej speče strahove pred izgubo zasebnosti v digitaliziranem svetu in jih postavi v kontekst pandemične izolacije. Kimi je film, ki se dotakne kopice perečih tem sodobne družbe, med drugim tudi mentalne bolezni in spolnega napada, a na nobeni točki ne postane težek ali naporen. Je namreč eden bolj konciznih in neposrednih trilerjev zadnjih let, ki v kompaktnih 89 minutah brez moraliziranja ali odvečnega balasta odlično povzame postpandemijski duh časa.

Angela Childs (Zoë Kravitz) je ujetnica lastnega stanovanja. Je agorafobična, ne prenese zunanjosti, javnih, odprtih prostorov – toda to danes niti ni več tak problem. Zjutraj s sobnim kolesom poskrbi za dnevno dozo telovadbe, zvečer si iz sosednjega bloka na obisk pokliče ljubimca, s katerim se je med lockdownom začela spogledovati skozi okno, v vmesnem času pa se poslužuje Zooma za vse od pogovorov z mamo do psihoterapije in zobozdravniških pregledov. Ima tudi popolno službo za delo od doma; dela namreč za tehnološko podjetje, katerega glavni produkt je virtualna asistentka Kimi (praktično Alexa 2.0). Posebnost Kimi je v tem, da se ne zanaša zgolj na algoritem, pač pa delavce, kakršna je Angela, ki poslušajo napačno razumljene glasovne zahtevke njenih uporabnikov in rešijo, kaj je šlo narobe, s čimer Kimijino umetno inteligenco učijo in jo izboljšujejo. To pa seveda pomeni, da Kimi tudi vse posname.

Potem ko Angela na enem od posnetkov sliši krike posilstva, o tem – kljub poskusom nadrejenih, da bi vse pometli pod preprogo – preprosto ne more molčati. Prisiljena je zapustiti mentalno zavetje svojega stanovanja, a kmalu spozna, da nima opraviti le z lastno agorafobijo, temveč tudi z otipljivo življenjsko nevarnostjo, ko mora pri belem dnevu bežati, da bi si rešila življenje.

Scenarij Davida Koeppa (ki velja za enega najbolj komercialno uspešnih scenaristov v Hollywoodu) sicer ne postreže z večjimi presenečenji, a kljub temu vseskozi deluje sveže. Njegova moč ne leži v narativnih preobratih ali filozofskih pretresih, pač pa v preprosti, a učinkovito izpeljani dvodelni strukturi, s katero si dovoli, da v prvi, pretežno nežanrski polovici v sproščenem tempu razvije temo in like ter se nato z enako mero neobremenjenosti posveti ustvarjanju čistega suspenza.

Eden zanimivejših vidikov filma je njegova upodobitev pandemije, ki jo večina filmske produkcije za zdaj raje kar ignorira in ki bi se lahko hitro obrnila proti filmu, ga obtežila ali ga naredila v suhoparen povzetek najslabših spominov na izolacijo. Toda Soderbergh – kot režiser, montažer in direktor fotografije v enem – temo na srečo že od prvega prizora dalje obvlada z dobro mero stilizacije in nam jo tako dostavi v ne le prebavljivi, temveč tudi elegantni vizualni podobi. To doseže predvsem z uporabo nasičenih barvnih kombinacij (Angelini modri lasje, rumena jopica), ki dajo dogajanju dinamičen, skoraj igričarski videz, hkrati pa naredijo spremljanje Angelinega v rutini zasidranega vsakdana svojevrsten užitek, ki je nekje med »ah, res je bilo tako« in »ah, ko bi le bilo tako estetsko«. K temu pomembno prispeva tudi dejstvo, da Angela svoje izolacije ne preživlja v majhni, prenatrpani garsonjeri, stiščana zdaj v en, zdaj v drugi kot, temveč v neke vrste zlati kletki, stanovanju, ki je tako prostorno in lično, da ima na gledalca že skoraj nadrealističen učinek.

Čeprav je Soderbergh tokrat s kamero precej manj eksperimentalen kot denimo v svojem lanskem trilerju Točka smrti (2021), se z Angelinim prečkanjem domačega praga obrne k izrazito ekspresionističnim prvinam. S preklopom na tresoče snemanje iz roke in klavstrofobično, poševno kadriranje Angelin notranji kaos uspešno prevede v filmski jezik in vzbudi zanimiv občutek utesnjenosti na odprtem, ki se izriše v lepem kontrastu s poprejšnjo nevpadljivo urejenostjo kadrov v varnem zavetju doma. Dodatni nekonvencionalni prijemi, kot je izbira počasne, nezlovešče glasbe med Angelinim begom pred dvojico srhljivih pojav, pa še dodatno podčrtajo paradoksalnost groze, ki je groza belega dne in na videz varnega javnega prostora.

Da je Kimi za današnje standarde vse prej kot tipičen triler nazadnje izkaže tudi konec. Ta se odvije s presenetljivo hitrostjo, še preden se tretje dejanje lahko dodobra začne. V nasprotju s pričakovanji sodobnega gledalca, vajenega prenapihnjenih vrhuncev, tako ne prinese eksplozij ali čustvenih izlivov, niti ne ponudi globljih razmislekov o obravnavanih problematikah – a ravno v tem je njegova največja drznost. Kot bi gledalca pogledal v oči in vprašal: »A je globlji razmislek sploh še potreben?«