21. 10. 2016 / Film/TV

Kapitan Fantastični (Captain Fantastic)

Z vseh strani je mogoče slišati, da mlajše generacije preveč časa preživijo za računalniki, na telefonih itd. Da se starši zaradi prezaposlenosti premalo časa posvečajo lastnim otrokom. Da je šolski sistem pomanjkljiv in zastarel. Da smo pasivni, apatični in da smo se znašli sredi krize vrednot. Vsega tega se zaveda tudi lik Bena (Viggo Mortensen) v filmu Kapitan Fantastični, ki s svojimi šestimi otroki živi sredi ničesar – brez WiFija – in jih vzgaja v razgledane, fizično močne ter ljubeče ljudi.

 

Ben je idealist in morda ravno zaradi tega filmu pritiče idealiziran prikaz njegove družine, ki je vselej srečna, drži skupaj, vsi otroci so vzorno vzgojeni, brez kakršnihkoli medsebojnih sporov ali negativnih čustev ipd. Otrokom da že v njihovem zgodnjem otroštvu v branje Dostojevskega, namesto božiča praznujejo dan Noama Chomskega, na pamet se učijo listino pravic itd. in vse to počnejo brez kakršnegakoli upora, skoraj z veseljem ter brez kakršnihkoli težav. To si je mogoče razlagati na dva načina. Ali so se vsi po slučaju rodili inteligentni, marljivi in je zato njihov prikaz zaradi majhne verjetnosti tega »slučaja« idealiziran. Ali pa preprosto predstavljajo povprečne otroke, ki jim je moč dati mnogo, mnogo več, kot jim okostenel šolski sistem lahko ponudi. A film nikoli ne izzveni kot hvalnica tovrstni vzgoji, četudi so liki – tako otroci kot tudi Ben – predstavljeni zelo prepričljivo in všečno.

 

Še najbližje tej hvalnici se film približa v sekvenci nekje na sredini filma, kjer se za mizo zberejo Benova družina in družina njegove sestre z dvema otrokoma. Spopad med dvema načinoma vzgoje otrok se nakaže že v uvodnih kadrih, ko Benovi pridno čakajo na večerjo, otroka njegove sestre pa se posvečata igricam na telefonu. Razlike pa se stopnjujejo v spor med Benom in njegovo sestro, saj slednja svojim otrokom določene, v dotičnem primeru tragične (po njenem mnenju jih otroci niso zmožni razumeti) zadeve z »nedolžnimi« lažmi zavija v vato, medtem ko je Ben otroke vzgojil v duhu odkritosti in resnice.

 

Prihod družine Kapitana Fantastičnega v »civilizacijo« pomeni – nehote – prilagajanje tej in soočenje z udobjem konformizma. Slednjega jim ponudi glavni antagonist filma, Benov tast (Frank Langella), ki želi Benu odvzeti otroke in jih vzgojiti na konvencionalen, ne čudaški način. S tem režiser zarisuje nezrelo družbo, ki se na vse pretege trudi znebiti ali celo utišati drugačnost in se prav zaradi tega zdi še kako znana.

 

Kapitan Fantastični preveva toplina. K temu ne pripomore zgolj sama zgodba (odvija se okoli tragičnega dogodka), ampak tudi glasba in obrazna mimika Vigga Mortensena. Prav pri slednji se sentimentalnost filma izrazi še najbolj pristno, kar pa je težko pripisati čisto vsem trenutkom. S svojimi poizkusi doseganja čustvenosti v nekaterih sekvencah, ki se zdijo bodisi pretirano vznesene bodisi prazne (cheap sentiment), film namreč povsem zgreši.

 

Film ima svoje pomanjkljivosti, vendar kljub temu deluje. Zaradi Vigga, otrok, kemije med njimi, iskrene humornosti, čudovite fotografije in še bi lahko naštevali. A še pomembneje, film zastavi mnogo vprašanj – o starševstvu, vzgoji otrok, šolskem sistemu, prvobitnem načinu življenja kot neke vrste upora že ustaljenemu načinu itd.

 

Naslov Kapitan Fantastični namiguje, da gre za pripoved o superjunaku, ki bo premagal zlikovce in rešil svet. Kapitan Fantastični v filmu – kljub svojemu gorečemu idealizmu – to ni, a mu svojevrstno junaštvo pri starševstvu vendarle lahko pripišemo.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=D1kH4OMIOMc[/embedyt]