Julieta

Julieta je tako vsebinsko kot oblikovno Almodovarjeva najbolj intimna zgodba doslej, saj je brez izbruhov strasti in govoričenja, ki sta bila režiserjeva prepoznavna znaka v preteklosti. Tak film pa žal ne prenese humorja. Govor nadomesti molk, v katerega se Julieta (Emma Suárez, Adriana Ugarte) pogrezne v trenutkih stiske. Julieta (Emma Suárez) je pripravljena pustiti preteklost za sabo in se z novim partnerjem preseliti na Portugalsko. Ko pa sreča Beatriz (Michelle Jenner), najboljšo prijateljico svoje hčere Antíe (Priscilla Delgado, Blanca Parés), se zlomi in se z mislimi spet vrne v bolečo preteklost. Čeprav zgodbe še ne poznamo, nam je takoj jasno, da Antía ni več del njenega življenja. Kaj se je zgodilo, nam bo povedala Julieta sama – med pisanjem dolgega pisma hčeri, ki se bo za gledalce spremenilo v flashback. Osnovo za zgodbo je režiser vzel iz treh kratkih zgodb Priložnost, Kmalu in Tišina nobelovke Alice Munro in njene zbirke Ubežnica (Runaway).

Almodovar za svoje filme velikokrat izbere vedno iste igralke, za ta film pa je obdržal le »muzo« Rossy de Palma, ki nastopa v stranski vlogi Xoanove gospodinje Marian. Igralka bi si zaslužila večjo, bolj dodelano vlogo, a vseeno odlično opravi in poskrbi za edine rahlo humorne besede v celotnem filmu. Glavno vlogo Juliete pa je režiser prepustil dvema novima »muzama«. Adriana Ugarte (mlajša Julieta) poskrbi za pravo dozo mlade naivnosti, veselja do življenja in bi zlahka igrala v režiserjevih prvih filmih, medtem ko nam Emma Suárez predstavi starejšo, žalostno in obžalovanja polno Julieto, ki redkokdaj izreče kako besedo. Almodovar je dobil odlično zamisel, kako v flashbacku preiti iz ene igralke v drugo: medtem ko ima Julieta glavo pokrito z brisačo, pride do hipne menjave med obema igralkama. Ta prehod je izpeljan skoraj neopazno. Odlična zamisel je tudi ritual rojstnodnevnih tort, s katerimi Julieta obeležuje rojstne dneve pobegle Antíe. Presenetljivo pa torte nikoli ne pojé, saj je bistvo rituala, da jo po kozarcu vina nedotaknjeno vrže v smeti.

Če so prizori sedanjosti v umirjenih, naravnih barvah, je preteklost prikazana v toplih, kričečih barvah, ki spominjajo na režiserjeve prve filme (med vsemi seveda Ženske na robu živčnega zloma), s katerimi je zaslovel. Že v prvem prizoru preteklosti, kjer Julieta (Adriana Ugarte) na vlaku spozna Xoana (Daniel Grao), imamo jasno začrtane teme zgodbe: rojstvo in smrt, ljubezen in osamljenost.

Presenetljivi obrati v zgodbi so bili stalnica Almodovarjevih filmov. Tokrat jih je precej manj, kar seveda ni pozitivno. Resnica o odnosu med Antío in Beatriz bi lahko bil presenetljiv obrat, a je tako bežno omenjena, da sploh ne vpliva na zgodbo. Tudi zaključek bi lahko bil presenetljiv, a je spet le nakazan, zato pusti občutek nepopolnosti. Večino časa točno vemo, kaj se bo v naslednjem prizoru zgodilo: samomor na vlaku, nesreča na razburkanem morju, prizor v koči, kamor se je Antía zaprla v iskanje svoje duhovnosti.

Julieta je klasična almodovarska melodrama, čeprav ima v primerjavi z Vse o moji materi, Govori z njo in Vrni se bolj mračne, skoraj trilerske tone. Žal pa Almodovarju tokrat film ni ravno najbolj uspel, saj ima kar precej šibkih točk.

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=GQL4ahJq-xw[/embedyt]