Joy
Biografska drama o začetkih postavljanja družinske dinastije v času razcveta in poplav TV-prodaje je pod režijsko taktirko Davida O. Russela ponovno združila njegovo izbrano igralsko druščino, z Jennifer Lawrence na čelu. Vloga naslovne junakinje Joy, ki v viharju nefunkcionalnega družinskega življenja in dolgov ponovno najde v otroštvu izgubljeno kreativno in izumiteljsko žilico, ji je bila namenjena že med samim pisanjem scenarija.
Zgodba o materi samohranilki, ki po spletu naključij izumi čudežno metlo, revolucionaren pripomoček vsake ženske, je vseskozi prežeta s kadri, ki so kar se da klišejski in se »elegantno« prilegajo zgodbi o uspehu ženske, ki ji na poti stojijo ovire v podobi podcenjevalnih moških, zavistne sestre, nezaupljivost investitorja očeta (Robert De Niro) in njegove čisto sveže partnerke Trudy (Isabella Rossellini), ki je od pokojnega moža podedovala manjše premoženje. Joy s povprečno plačo preživlja nefunkcionalno družino, od pasivne matere, ki je po ločitvi z očetom priklenjena za televizijski ekran, do bivšega moža Tonya (Edgar Ramírez), ki v kleti že več let snuje svojo pevsko kariero. Poleg tega finančno stisko veča odplačevanje hipoteke za hišo. Babici Mimmi (Diane Ladd) je pripisana vloga pripovedovalke, tiste, ki zaokroži zgodbo o uspehu svoje vnukinje. Prav tako je tista, ki v Joyin uspeh najbolj verjame in njena smrt pomeni še en padec, s katerega se bo morala pobrati. Njena smrt zamaje tudi njeno pripovedovalsko funkcijo, saj le-ta postane nekonsistentna.
Po težkem začetku iskanja prostora trženja novega produkta se Joy s pomočjo Tonya, s katerim imata razvit zdrav odnos dveh ločencev, ponudi priložnost prodaje preko televizijske mreže, specializirane za TV-prodajo. Tam se seznani z direktorjem Neilom Walkerjem (Bradley Cooper), ki sprva Joy, skupaj z njenim izdelkom sprejme zelo pokroviteljsko in ima gledalec občutek, da to čudežno metlo sprejme zgolj iz usmiljenja do Joy, ki se skuša uveljaviti v svetu, pripadajočemu moškim. Ta odnos pa se tekom filma spremeni in Joy s svojo voljo in vztrajnostjo doseže uspeh kot prijateljsko naklonjenost Walkerja. Vendar nam Russel s tem ne ponudi nič novega v smislu preboja ženske v polje, ki je v domeni moških, kar film dela povprečnega in mu tako odvzame dobršni del umetniške vrednosti ter izvirnosti.
V strukturo filma se že takoj v uvodu začne vrivati stranska zgodba, v obliki tipične televizijske nadaljevanke, ki kroji vsakdanji svet že prej omenjene Joyine otopele mame. Ti izseki, ki se odvijajo v podzavesti naslovne junakinje, skušajo na nek način posredno, v drugačni obliki povzemati situacijo, v kateri se je znašla, hkrati pa se v njih sooča z željami in ambicijami v podobi same sebe kot majhne deklice. V to shemo lahko prištejemo tudi časovne preskoke v otroštvo in najstniško obdobje, ki imajo postransko funkcijo razlage njenega življenja pred osrednjo zgodbo. Vse to spleta plašč filma v prvi polovici, v drugi polovici pa se ti izseki več ne pojavljajo, verjetno zato, ker že na začetku niso bili potrebni. S tem pa dajejo občutek, da gre za dva različna pristopa pri tkanju filmske zgodbe.
Konec je, v maniri hollywoodskih zaključkov ali bolje rečeno navdihujočih zgodb o uspehu, srečen – Joy iz svoje čarobne metle razvije močno družinsko podjetje s svetovanjem vsem tistim, ki so se znašli na poti izumljanja in patentiranja novih produktov. Feministična agenda v podobi ženske, ki se odloči vstopiti v svet moških in v tem ne nazadnje tudi uspe, je problematizirana in predstavljena zelo površinsko, predvsem s stereotipnimi odnosi, ki ne prinašajo sveže obravnave ali pogleda. Vsekakor pa film v svojem smislu nagovarja vse razočarane gospodinje, ki se zavedajo svojih sposobnosti in potlačenih želja, vendar so se že zdavnaj zadovoljile s svojim življenjem.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=8Ngf1vSOTgk[/embedyt]
