Johnny English spet v akciji (Johnny English Strikes Again)
Rowan Atkinson je bil ustvarjen za to vlogo. Leta 1955 rojeni britanski komedijant in igralec, ki je najbolj poznan po svoji vlogi v humoristični nadaljevanki Črni gad (The Black Adder, 1982–1983) in prigodah univerzalno duhovitega lika Mr. Beana, se je oborožen z najnovejšimi vohunskimi izumi in pripomočki še enkrat več podal na misijo, katere uspeh je odvisen izključno od njegovih (ne)sposobnosti. Divji pretepi, zasledovanje z avti, eksplozije in njegova ridikulozna faca. Lomilec ženskih src je nazaj v akciji, po tem, ko se je na starejša leta znašel v vlogi osnovnošolskega učitelja. Kibernetični napad razkrije identitete vseh trenutnih agentov v Veliki Britaniji, zato je neaktivni English – Johnny English (pomežik Jamesu Bondu*) – idealen kandidat za nalogo.
Večkrat nagrajeni Atkinson še vedno dokazuje, da je eden najbolj duhovitih britanskih igralcev, hkrati pa njegovi skeči še naprej dosegajo svetovno prepoznavnost. Parodija in norčevanje mu nikoli nista delala težav, pa čeprav je za salve smeha velikokrat dovolj že izraz na njegovem obrazu. Lahko ga obožuješ ali sovražiš. Vmesne poti pač ni. Komične katastrofe so mu vedno za petami, nenavadne zaplete pa razreši ravno s svojo nedolžno moronsko intelektualnostjo. Vedno se zdi korak počasnejši od ostalih, a na koncu prav zaradi iskrenosti in pravih vzgibov v svoji nesposobnosti preživi in prevlada. Ne uide pa mu tudi kakšna mična gospodična, ki se ne more upreti njegovemu šarmu.
Prijemom in veščinam posebnega agenta lahko parirajo samo njegove osvajalne tehnike. Pred njim ni varen nihče, kaj šele teroristi, ki ne vedo, s kom se pečajo. Agent z licenco za ubijanje je strah in trepet nepridipravov, pokonča pa jih lahko tudi s francosko štruco, če je treba. Da bi našel hekerja, ki je razkril identitete njegovih kolegov, se mora seznaniti z najnovejšimi novostmi na področju vohunstva, kamor spadajo tudi magnetni škornji. Tako ju s partnerjem Boughom (Ben Miller) ne bo slišal prav nihče. Ampak seveda njuno prisotnost zaznajo prav vsi. Načrti se mu izjalovijo, sledijo pa prigode in straniščni humor ter telesna komedija. Johnny se tokrat ujame v navidezno resničnost, s turističnega avtobusa vrže vodiča, s francosko štruco udarja po nič hudega slutečem natakarju in med drugim zažge priznano restavracijo. Prav tako še vedno ne mara Francozov in se – že skorajda tipično ameriško – nenehno norčuje iz njihovega značaja, kot je to počel že v originalu iz leta 2003, ko je preziral antagonista Pascala Sauvagea (John Malkovich). Tokrat se nad francoske kolesarje spravi kar z eksplozivnimi raketami. Ker so pač Francozi.
Četrti del franšize v svoji filozofiji in kompleksnosti, kar se tiče scenarija in zgodbe, ni nič drugačen od predhodnikov, le da je za odtenek bolj duhovit. Ne jemlje se resno in se zaveda svojih pomanjkljivosti, tako kot se Rowan Atkinson zaveda svojih igralskih sposobnosti in jih ne prekorači. Film je namenjen točno določeni ciljni publiki, ki so pripravljeni sprejeti britanski odgovor na ameriško Golo pištolo (The Naked Gun). Cel kup grimas, nerodnih gibov, neposrečenih idej in kretenskih zamisli je lahko sila neprijetna filmska izkušnja ali pa večer krčev v trebušnih mišicah in krokodiljih solz smeha.
Vseeno pa Johnny English v ozadju skriva nekaj več, in sicer odgovor na vprašanje, zakaj je kljub svoji bebavosti še vedno tako priljubljen in ljubljen lik. Ključna je univerzalnost njegovega nebesednega humorja, s katerim se lahko poveže prav vsak, predvsem pa bi lahko rekli, da je pomembno, da ima dobro srce. Že gospod Bean je bil v resnici izjemno neotesan, sebičen in včasih že kar zloben, glede na vse vrste vragolij, ki jih je ušpičil. Ampak po drugi strani je bil osamljen in patetičen. Bil je žalosten in dobrega srca. Zato smo se mu smejali in celo navijali zanj.
Podobno Johnny uporablja preverjeno formulo dualnosti v liku, ki se mu zlahka porogljivo nasmehnemo. Njegove nerodne poteze vzbujajo nelagodje, ampak Johnnyju vseeno na koncu vedno nekako uspe. Pa naj bo še tako neverjetno, sredi kaosa brez izjeme očara tudi Bondovo dekle. Ta spregleda njegovo neprofesionalnost in nekompetentnost, saj je v resnici samo nervozen in brezupen primer. Njegov pomočnik pa mu zgolj sledi v poskusu, da bi prekrižala načrte zlobnega genija, ki bi rad zavzel svet. Samoironična komedija, polna absurda in pretiravanj. Razen tistega dela s Francozi.
Napovednik:
