Jezero, Leninov park, Dolina rož
Režija: Klemen Dvornik, Matevž Luzar Igralska zasedba: Sebastian Cavazza, Nika Rozman, Matej Puc, Gregor Čušin, Jana Zupančič, Saša Tabaković, Iva Krajnc Bagola Datum izida: Jezero 22. 12. 2019, Leninov park 9. 1. 2022, Dolina rož 30. 1. 2022 Ocena: 5
Piše se leto 2016. Tadej Golob izda svoj prvi kriminalni roman, Jezero; avtorja označijo za slovenskega Jo Nesba, roman postane uspešnica. 2018 izide Leninov park, 2019 Dolina rož. Na prehodu iz leta 2019 v 2020 na TV Slovenija 1 predvajajo serijo Jezero, posneto po Golobovem romanu. V začetku leta 2022 je predvajana še druga sezona. Obe sezoni si ogleda kar četrtina vseh gledalcev televizije.
Po prvi sezoni so občutki mešani. Slovenska »podalpska« verzija norveške noir kriminalke nas sicer razvaja s čudovitimi posnetki Bohinjskega jezera in Sebastianom Cavazzo, ki v glavni vlogi upodablja mrkega inšpektorja Tarasa Birso, vendar ima preveč težav, da bi jo lahko pretirano hvalili. Kot prvi je tu zvok, ki je verjetno zmotil večino gledalcev – Birsa si v Cavazzovi upodobitvi zelo rad govori v brk in momlja, kar pa z njegovim sicer žametnim basom izpade kot neposrečena kombinacija, saj se ga komaj razume – pa ne le njega, ampak tudi druge igralce, ki sicer nimajo tako nizkega glasu, zaradi česar težava verjetno ni bila le v načinu izgovorjave, temveč v samem snemanju zvoka. Večkrat je v ozadju tudi šumenje, ki ga tam ne bi smelo biti. Vendar je to le težava tehnične narave – v drugi sezoni so jo odpravili, pa tudi Cavazza izgovarja bolj (včasih celo smešno preveč) natančno. Glavna težava serije leži drugje.
Govorimo o kriminalni seriji, posneti po kriminalnem romanu. V Jezeru se umor sicer zgodi, celo več jih je, vendar gre bolj za dramo kot kriminalko. Dogajanje je počasno (kar sicer ni narobe, le ne bi ga pripisala kriminalki), v šestih epizodah dolgih približno 50 minut pa je morda le en prizor, pri katerem nam srce rahlo poskoči – in še tu je poudarek na rahlo. Slovenska filmska produkcija je v to ‘počasnost’ že tako zasidrana, da sem od kolegov in družinskih članov (pa tudi sama se zalotim pri tem), s katerimi se pogovarjam o katerem od naših filmov ali serij, že večkrat slišala izjavo »to je pač taka, slovenska zadeva«. To seveda ne velja za vso slovensko produkcijo, vendar ne moremo zanikati, da nekaj je na tem. Pri Jezeru režiserja Matevž Luzar in Klemen Dvornik očitno (še) nista mogla izstopiti iz tega predsodka, se pa to v drugi sezoni nekoliko izboljša.
Problem je tudi, da od likov ne dobimo kaj dosti. V šestih epizodah je več kot dovolj časa, da bi se liki vzpostavili in se pred nami razvili kot žive, celostne osebe, vendar ustvarjalcem tega ni uspelo pričarati – raje so nam postregli z dolgimi bližnjimi posnetki Tarasa na vrhu GPU-ja, ko sreba svojo kavo in intenzivno razmišlja. Edini lik, ki v Jezeru pri karakterizaciji izstopa, je Brajc (Gregor Čušin), verižni kadilec, ločenec z nekaj kilogrami preveč, vendar ljubeč in prijeten gospod, ki k sebi vzame psa, ki ga skupaj z Ostercem (Matej Puc) najdeta v zapuščenem stanovanju v Rogu. Taras Birsa in njegova nova kolegica Tina Lanc (Nika Rozman) kljub temu, da imata največjo minutažo, tekom Jezera ostajata površno zastavljena in plitka. Sicer izvemo nekaj malenkosti o njunem življenju in navadah, vendar to ni dovolj, da bi nas prepričala, manjka pa jima tudi kemija – sicer že od začetka vemo, da njuni pogledi niso nedolžni, vendar prave iskre enostavno ni.
Slovenska javnost je Jezero sicer pozitivno sprejela, kritike, ki so letele na slab zvok, pa so si ustvarjalci vzeli k srcu. V drugi sezoni, ki je sestavljena iz dveh delov – prvi je Leninov park, drugi pa Dolina rož, vsak dolg tri epizode – je zvok dober in jasen, prav tako se je izboljšala tudi Cavazzova izgovorjava. Zgodba se ne dogaja več v zasneženem Bohinju, temveč v Ljubljani sredi vročinskega vala – tako z drugo sezono serija izpade iz kategorije ‘podalpski’ noir, v katero se je umestila s prvo.
V Leninovem parku, ki ga je režiral Klemen Dvornik, je trenutkov napetosti več. Eden boljših in tudi odlično zrežiranih prizorov je na koncu drugega dela, ko v nemem kadru neonacisti obkolijo Ignaca (Blaž Dolenc), ki nam je do tega trenutka sicer izjemno odbijajoč, naenkrat pa se zanj zbojimo in ne vemo, ali je sploh živ. Ima pa tudi Leninov park problem – v tri epizode so ustvarjalci želeli stlačiti preveč. Tako snov serije zajema umor brezdomke v Leninovem parku (danes Park slovenske reformacije), umor LGBT aktivista na Metelkovi, ljubezensko afero Birsa-Lanc, probleme, ki jih ima Birsa na GPU-ju zaradi scene iz Jezera in afere s kolegico, družinske probleme Birse in Lanc, Brajčevo iskanje psa, pa še kaj. Zaradi vsega tega dogajanja se nekatere od pripovednih niti, ki so se začele plesti tekom Leninovega parka, niso prepričljivo zaključile, poleg tega pa znova trpijo liki, saj se z njimi (še vedno) nič konkretnega ne zgodi. Od vsega najbolj zmoti ljubezensko razmerje med Tarasom in Tino ter problemi, povezani z njim, saj so kar pometeni pod preprogo, sploh del, ko Alenka, Tarasova žena (Jana Zupančič), izve za razmerje. Celotno dogajanje skoraj 500 strani dolgega romana je pač izredno težko kvalitetno in prepričljivo zajeti v tri-epizodno serijo.
Izgleda, da je Matevž Luzar pri Dolini rož izbral boljši pristop za tako nalogo (tudi ta roman je po obsegu primerljiv s prejšnjim). V tem delu je namreč veliko novega. Taras po suspenzu da odpoved in se poda v samostojno-podjetniške vode zasebnega detektiva, Tina zamenja oddelek, Tarasovo mesto inšpektorja pa prevzame Ahlin (Saša Tabaković), ki sumi, da je Taras vpleten v tokratni trojni umor premožnega in vplivnega Zupeta (Ivo Barišič), njegove precej mlajše žene in njenega ljubimca. Brez skrbi, tole ni spojler – Taras je na mestu osumljenca že v prvem prizoru Doline rož, saj so ustvarjalci tokrat ubrali refleksivni pristop, zato za umor ter razloge za to, da je Taras osumljen, izvemo šele kasneje. Takšen pristop se izkaže za izredno učinkovitega, saj nas, za razliko od Jezera in Leninovega parka, takoj potegne v dogajanje. Prva epizoda je z različnimi časovnicami in pestrim dogajanjem točno to, kar smo si želeli že od samega začetka serije. Birsa nam je navsezadnje kljub večni čemernosti, trmi in hladnosti prirasel k srcu, kar nam postane jasno, ko se znajde na mestu osumljenca. Prodoren, pozoren, a hladno vzvišen Ahlin v serijo prinese kanček tekmovalnosti in s tem primerjavo s Tarasom, kar ga (končno) okarakterizira in predstavi v novi luči, Klara Zupet (Iva Krajnc Bagola), hči umorjenega podjetnika in femme fatale kot iz učbenika, pa privlačnost, ki v taki kriminalki očitno pač ne more manjkati.
Kljub izraženim kritikam lahko odkrito rečem, da so Jezero, Leninov park in Dolina rož dobre serije. Vsaka ima svoje pomanjkljivosti, ker pa gre za sicer dokaj kvaliteten končni izdelek, jim lahko nekoliko pogledam skozi prste. Visoka gledanost vseh treh je več kot upravičena, saj gre za serije, ki so nadpovprečno kvalitetne za slovenski prostor, sploh če pomislimo na vse ‘žajfnice’, ki so po navadi na sporedu. Že dejstvo, da se je z vsakim delom serije (če kot posamezne dele štejemo Jezero, Leninov park in Dolino rož) kvaliteta boljšala, je razveseljujoče. Srčno upam, da se bodo ustvarjalci držali smeri, ki so jo ubrali z zadnjim delom.
Lektorirala: Ivana Rosa
