Jesensko listje (Kuolleet lehdet)
Režija: Aki Kaurismäki Scenarij: Aki Kaurismäki Fotografija: Timo Salminen Igralska zasedba: Alma Pöysti, Jussi Vatanen, Janne Hyytiäinen, Nuppu Koivu Datum izida: 23. 5. 2023 (Cannes, Francija), 4. 10. 2023 (Slovenija) Ocena: 9
Finski zvezdniški režiser Aki Kaurismäki se po osmih letih na velika platna vrača s čutečo tragikomedijo Jesensko listje, v kateri se klanja nežni, rahločutni in redkobesedni ljubezni, ki se včasih rodi iz najbolj mračnih časov.
Vez se plete med osamljeno Anso (Alma Pöysti), ki dela v veleblagovnici, in gradbenim delavcem po imenu Hollapa (Jussi Vatanen). Protagonista spoznamo ločeno, pri obeh pa je jasno, da živita neizpolnjeno in osamljeno življenje, ki ga živi večina finskih proletarcev. Svoji odtujeni življenji osmišljata vsak na svoj način – Ansa v službi krade hrano s pretečenim rokom in doma na starem radiu s praznim pogledom posluša novice o vojni v Ukrajini, medtem ko Hollapa od svoje krute realnosti v klasičnem skandinavskem stilu beži z alkoholom. Nekega večera se po oddelanih napornih izmenah v svojih službah spoznata v karaoke baru, kjer med njima brez dialoga ali prave interakcije preskoči prva iskrica.
Ansa in Hollapa se na prvi zmenek odpravita v kino, na ogled Jarmuschevega filma Mrtvi ne umirajo (The Dead Don’t Die, 2019), pri katerem ne izmenjata veliko več kot par pomenljivih pogledov in nasmehov. Sama sem se zahahljala, ko ob koncu filma Ansa deklarira, da se že dolgo časa ni tako nasmejala, na kar Hollapa med kajenjem neštete cigarete ta dan v odgovor le tiho pokima. Takšno iskreno navdušenje nad zombijevskim filmom, ki ga, roko na srce, težko kategoriziramo kot komičen presežek, je presenetljivo, gotovo pa je uporaben način, da avtor ponovno pokaže na siceršnjo praznino življenj naših protagonistov. Izjemno uspešen je tudi pri ustvarjanju nerodne atmosfere, ki spominja na prve zmenke najstnikov, ki (podobno kot Ansa in Hollapa) prvič (po dolgem času) z otroško iskrenostjo spoznavajo zmenkarjenje. Njun dialog ni le suhoparen, ampak efektivno neobstoječ, a protagonista kljub temu v gledalcu zgolj s pomočjo občasnega ciničnega komentarja in z majhnimi gestami, ki kažejo na globoko razumevanje medsebojne človečnosti, prebudita prepoznaven topel občutek, ki pritiče klasičnim romantičnim komedijam. A ta občutek ne traja dolgo – navkljub uspešnemu prvemu zmenku se po zaporedju nesrečnih dogodkov zdi, da našima protagonistoma višje sile vseeno niso naklonjene in da bosta oba obsojena na večno žalost in samoto. Ali pač?
Kaurismäki se skozi celoten film poigrava z našimi pričakovanji, spotoma pa se s pravo mero lahkotnosti, a ne brezbrižnosti, dotika tematik vojne, delavskih pravic, socialnega varstva, alkoholizma, samote in seveda ljubezni. Svojih junakov ne jemlje preveč resno – zaveda se njihovih hib in jih je sposoben prikazati z velikodušno mero iskrenosti, hkrati pa jih nikoli ne oropa njihove človečnosti. Skozi vse to mu uspeva držati minimalističnost zgodbe, ki navkljub svoji preprostosti in nepretencioznosti v gledalcu nekaj premakne. Ta občutek je dodatno spodbujen s pomočjo fotografije Tima Salminena, ki z mojstrsko uporabo različnih barv in osvetlitev tudi najbolj puste in brezživljenjske kadre prikaže kot nekaj pravljičnega, ovitega v duh romantike. S tem v mislih izstopa že eden od začetnih prizorov, ki se odvija v karaoke baru, polnem žalostnih in pijanih moških. Prizor, ki bi bil sam po sebi lahko kvečjemu začetek tragedije ali dokumentarnega filma o alkoholizmu na Finskem, izpod Salminenovega budnega očesa v trenutku postane komično intimen vpogled v vsakega izmed vinjenih pevcev, ki je med svojim solom portretiran na renesančni chiaroscuro način. Kljub absurdnim kadrom, petjem Schubertove serenade in ostareli finski DJ-ki je gledalčeva pozornost še vedno primarno usmerjena na izstopajoča in z lučmi obsijana obraza Anse in Hollape, ki sta (kot je pela Rihanna) našla ljubezen v brezupnem kraju.
K estetski prijetnosti filma doprinese tudi dejstvo, da je zgodba postavljena v alternativno vesolje, kjer se je čas v delčkih življenja ustavil, v drugih pa nemoteno teče naprej. Tako se gledalec znajde v svetu, kjer so prenosni telefoni neobstoječi, računalniki in internet dostopni le preko starinskih kavarn, hkrati se Ansa o nedavni vojni v Ukrajini informira preko radia, v kinematografih pa Jarmuscha in Bressona gledalci omenjajo kot sodobnika. Četudi se absurdnost te časovnice večinoma manifestira v komičnih insertih in enovrstičnicah, ki večinoma uspešno nasmejejo občinstvo, bi lahko rekli, da nas avtor z njo nekoliko resneje opominja tudi na ciklično naravo zgodovine. S tem imam sočasno v mislih ponavljanje vsega destruktivnega, torej nasilja, ki ni le produkt specifičnega časa ali znanilec generacij, pač pa človeštvo zasleduje skozi različna obdobja, in hkrati tudi ljudi, ki znotraj vsake stiske iščejo majhne radosti in zmagoslavja, ki jim bodo v življenje ponovno vlila upanje. Jesensko listje je gotovo oda ravno njim.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Saška Maček
