Izmuzljiva resnica
Naslov: Anatomija padca (Anatomie d’une chute) Režija: Justine Triet Scenarij: Justine Triet, Arthur Harari Igralska zasedba: Sandra Hüller, Swann Arlaud, Milo Machado Graner, Samuel Theis, Antoine Reinartz Datum izida: 21. 5. 2023 (Cannes), 30. 8. 2023 (Slovenija) Ocena: 5/5
Uspešna nemška pisateljica Sandra Voyter (Sandra Hüller) postane glavna osumljenka za smrt svojega moža. Ta umre v sumljivih okoliščinah pri padcu z balkona njune hiše sredi francoskih Alp, kjer sta živela s svojim slabovidnim sinom. Gre za nesrečo? Samomor? Umor? Napeta sodna drama Anatomija padca bi bila lahko glede na svojo premiso še en klasičen whodunit, toda francoska režiserka Justine Triet naredi korak v drugo smer, saj želi preseči vprašanje Sandrine krivde. Dogajanje se zato ves čas giblje v coni večplastnosti in nedorečenosti. V filmih tovrstnega žanra je sodna dvorana kraj, kjer se razkriva resnica, vendar je v Anatomiji padca to prostor, kjer se zgodi vdor fikcije. Že na začetku drame Sandra zatrjuje svojemu odvetniku in prijatelju Vincentu (Swann Arlaud), da moža ni ubila, nakar ji ta odvrne, da sploh ne gre za to. Triet namesto enoznačnih odgovorov ponudi niansiran prikaz kompleksnega zakonskega odnosa, pri čemer od nas zahteva, da se do vprašanja Sandrine krivde oziroma nedolžnosti opredelimo sami, tako kot se mora do tega opredeliti tudi njen sin Daniel (Milo Machado Graner).
Čustveno globoko in vsebinsko bogato psihološko dramo Anatomija padca, ki je na lanskem festivalu v Cannesu prejela zlato palmo, lahko primerjamo s filmi, kot sta Kramer proti Kramerju (Kramer vs. Kramer, 1979) ali Zakonska zgodba (Marriage Story, 2019). Vsem trem družinskim dramam je namreč skupno dramatično dogajanje znotraj kaosa razpadanja zakona, v katerem je največja žrtev otrok. V Anatomiji padca je dramatičen zlasti prizor prepira med Sandro in njenim možem Samuelom (Samuel Theis), ki je delno odigran, delno pa v obliki zvočnega posnetka. Scenaristični tandem Justine Triet in Arthur Harari se v tem prizoru s preciznim in brutalno iskrenim dialogom mojstrsko izogne klišejem in izumetničenosti, v katero se pogosto zapletejo hollywoodski filmi s podobno tematiko. Triet in Harari sta v resničnem življenju sicer par z dvema otrokoma, na ta račun pa se rada tudi pošalita, češ da v njunem scenariju ne gre za avtofikcijo. Tega se dotakne tudi Anatomija padca, saj tožilec v sodni dvorani nenehno obtožuje Sandro, da v svoje romane vnaša avtobiografske elemente, v njih pa naj bi celo napovedala, da bo umorila svojega moža. Tudi sicer prepogosto obsedeno iščemo odgovore v zasebnih življenjih umetnikov, pri čemer nemalokrat pride do prenagljenih zaključkov. Ni nujno, da je Sandra zares ubila Samuela, a nedvomno bi bilo to veliko bolj zanimivo, kot če bi storil samomor. Čeprav ne moremo povsem zaupati niti Sandri niti Samuelovi obrambi, zaupamo režiserki in njeni naraciji. Z dinamično kamero vedno znova išče načine, kako prebiti značilno statičnost sodnih dram in doseči, da bi sama zase govorila že postavitev kadra. Tako v sodni dvorani velikokrat snema svojo protagonistko iz zornega kota njenega sina Daniela, s čimer nas opozori, da vsa trpka razkritja o očetovem boju z depresijo, njegovem morebitnem poskusu samomora in mamini nezvestobi posluša tudi on.
V napetem družinskem okolju, polnem očitkov, frustracij, nerazumevanja in egoizma obeh zakoncev, je največja žrtev prav njun enajstletni sin Daniel, ki je zaradi tragične nesreče od svojega četrtega leta slaboviden. Medtem ko si Samuel zaradi nesreče ni nikoli odpustil, dobimo vtis, da Sandra tega ni tako težko prebolevala, saj svojega sina niti ni želela videti kot osebe z oviranostjo, kar je lahko še en dokaz njene hladnosti – čustva namreč preračunljivo pokaže le v prisotnosti drugih ljudi. Daniela izjemno prepričljivo upodobi mladi igralski up Milo Machado Graner, ki je bil pri podelitvah nagrad večkrat neupravičeno spregledan. S svojim pretresljivim nastopom prikaže, da odrasli otrok v resnici sploh ne poslušajo. Ko mu sodnica odsvetuje prihajati na sojenja, ker bi rada v sodni dvorani »govorila brez strahu, da ga prizadene«, ji Daniel mirno odvrne, da »ga je že prizadelo«. V kaosu, ki ga je v njegovo življenje vnesla očetova smrt in s tem sodna obravnava, ne ve, komu naj sploh še verjame, preizpraševati pa začne tudi lastne spomine. Da se odrasli skorajda niso zmenili zanj, Justine Triet mojstrsko prikaže v prizoru Danielovega pričanja na sodišču, med katerim ga z medsebojnim prerekanjem prekineta odvetnik in tožilec, kamera pa prikaže njegov nemočni pogled. Tožilec (Antoine Reinartz) po Danielovem pričanju celo reče, da naj porota povsem zanemari njegove izjave, češ da so »preveč subjektivne«. Toda Daniel ni nikoli lagal – samo »odločil se je« za eno od možnih razlag.
Skozi večino filma je edini glas Samuela instrumentalna verzija skladbe P.I.M.P., ki jo v originalu izvaja ameriški reper 50 Cent. Tožilec opozori, da gre za skladbo, ki je »globoko sovražna do žensk«, s čimer Triet na inteligenten način pokaže, kako hitro lahko sodišče postane prostor, v katerem se zrcali družba in njen pogled na vlogo moških in žensk. Pravosodni sistem Samuela zreducira na podobo ponižanega in razžaljenega moža, ki je moral živeti s tem, da ga je žena varala, Sandro pa na brezčutno in narcisoidno karieristko, ki naj bi svojega moža umorila. Na sodišču secirajo vsak najmanjši delček njune zveze in pripisujejo pomen tudi najbolj nepomembnim podrobnostim. Kdo v resnici sta Sandra in Samuel? Kdo je odgovoren za razpad njunega zakona? Kako je umrl Samuel? Izbira je naša. Triet izriše nešteto odtenkov krivde in sokrivde, pri tem pa jasno izpostavi nesmiselnost iskanja absolutne resnice, saj te ni. Ne zanimajo je gola dejstva, ampak fragmenti resnice in nianse med njimi.
Anatomija padca je navdušujoč scenaristični dosežek, pri katerem ne gre spregledati odlične Sandre Hüller, prek katere besedilo oživi tako v francoščini kot angleščini. Hüller, ki se je lani suvereno zavihtela na sam vrh evropskih igralskih talentov tudi s srhljivim nastopom v Interesnem območju (The Zone of Interest, 2023), je srce Anatomije padca. S svojim nastopom ustvari portret zapletene in zagonetne ženske, ki je nikakor ne moremo prebrati. S tem premišljeno nakazuje na temeljno človeško nezmožnost, da bi nekoga zares poznali, četudi gre za našega partnerja, starša ali otroka. Poskusi, da bi Sandro doumeli in razumeli, so brezupni. Če smo po Danielovem pričanju ali odločitvi porote morda pomislili, da smo jo končno spoznali, epilog drame ponovno zamaje naša prepričanja, dvomi pa ostanejo z nami še dolgo potem, ko se film konča.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
