Intervju s Tijano Zinajić: »Umetnost mora biti dostopna, kar pa ne pomeni, da jo je treba razvrednotit.«
Tijana Zinajić je gledališka režiserka, ki se je s filmsko režijo spoprijela že v Zgodbah iz sekreta, pravi uspeh v tem mediju pa pred kratkim doživela s filmom Prasica, slabšalni izraz za žensko. Uspeh njenega najnovejšega projekta je bil zagotovljen že od premiere na FSF-ju, ki je ob vseh skandiranjih in glasnih vzklikih bolj kot na projekcijo spominjala na nogometno tekmo, obenem pa na najglasnejši možni način zaznamovala prihod tega filma, ki mu je za piko na i sledila še vesna za najboljši celovečerec. Film bo od 24. 3. 2022 na sporedu v slovenskih kinematografih.
S Tijano sva se ujela preko Zooma, sprejela me je polna energije, s cigareto v roki, ki je ob njeni vehementni gestikulaciji švigala po mojem zaslonu. Ob tem si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil, da Tijana deluje kot kakšen lik iz Prasice, odrešen spon fikcije, ki se je preko interneta zdaj utelesil pred mano. Vsekakor je iz mojega zaslona sevala nekakšna zabavljaška razposajenost, ki je bila preko humorja prisotna v vsakem prizoru filma. Zato sem se odločil, da začnem ravno tam, pri tej neumorni razposajenosti.
V portoroškem avditoriju na FSF-ju je producentka filma, Lija Pogačnik, svojo prvo izkušnjo branja scenarija opisala kot nekaj podobnega rokenrolu, in že takrat ji je bilo jasno, da bi bila za režijo tovrstnega materiala najbolj primerna prav ti. S čim si si prislužila ta sloves, kako to, da te cehovski kolegi povezujejo s takšnimi razgibanimi oznakami, kot je rokenrol?
Najbrž zato, ker imam za sabo dolgoletno kariero žurerke. Rada imam žur, verjamem v ulico: Metelkovo, K4, B51 … Res je, da sem vmes rojevala in izgubila kar eno celo generacijo prostorov, kjer so se ljudje zabavali, ko so otroci zrastli, pa sem spet začela žurat. To je en velik del mene. Že ko sem bila mlajša, sem si prisegla, da nikoli ne bom klicala policije, če bo kdo žural, ker je valda normalno, da je žur. Naj žurajo, pa tudi, če umrem!
Koliko spremeb je zadnja verzija scenarija doživela tekom snemanja. Ste se ga držali, ali je bilo kaj prostora prepuščeno improvizaciji?
Nismo zares posegali v scenarij. Minimalno smo ga spreminjali na vajah, improvizacije pa ni bilo, ker nismo imeli veliko denarja in je bilo posledično omejeno število snemalnih dni. Improvizacija je dobrodošla v pripravljalni fazi, ampak jaz verjamem v to obrt; da stvar zrežiraš in postaviš na vajah pred snemanjem. Nasploh mislim, da je dobra priprava zelo pomembna. Seveda se tudi na snemanju kaj utrne, seveda so tudi tam prebliski, ampak načeloma je treba bit pripravljen.
Originalen naslov filma se je glasil: Nimamo jajc, imamo pa škatle od njih. Kako si prišla do Prasice?
Nimamo jajc, imamo pa škatle od njih je bil prvotni naslov scenarija Ize Strehar in meni že od začetka ni bil všeč. Ni nek tip mojega naslova. Ne morem trdit, da je dober ali slab, ker je najbrž čisto legitimen in hud, ampak mi je pri njem vseeno nekaj zmanjkalo. Tako da smo iskali nov naslov, vse odkar smo prijavili film na SFC, in kar naenkrat se je ta Prasica usedla. Ne bi rekla, da je bil ta naslov vsem všeč, meni pa se je zdel posrečen, saj lepo povzame vsebino filma in je hkrati privlačen.
Katera kvaliteta filma je po tvojem vplivala na to, da ste na FSF-ju pobrali tako nagrado za najboljši celovečerni film kot tudi nagrado občinstva. Po eni strani ste navdušili laike, po drugi pa filmofile. Kako to, da Prasica združuje ta oddaljena bregova?
Komunikativen film je, ni pa »cheap«. K temu stremim: da je neka strokovna javnost zadovoljena, obenem pa navadni ljudje lahko gledajo. Želim si, da stvari, ki jih delam, dosežejo čim večji del občinstva. Nočem ustvarjati filmov, ki jih lahko gledajo le profilirani gledalci, umetnost mora biti dostopna, kar pa ne pomeni, da jo je treba razvrednotit.
Ko sem gledal Prasico, sem dobil »flasback« na leta, ko sem v Rožni dolini živel v deloma razpadajočem stanovanju. Nismo imeli centralne kurjave in smo se greli z električnimi radiatorji. Ko sem gledal Prasico, sem nostalgično podoživljal ta čas in se spominjal, kako sem bil včasih prisiljen spati kar v plašču, ker je bilo tako mrzlo. Ta položaj, v katerem se znajde mnogo mladih, je precej kočljiv, ampak vseeno v sebi nosi nekakšno lepoto in pa svobodo.
Tudi jaz imam podobno mnenje o tem obdobju. Takrat je cel svet pred tabo, vse možnosti so še odprte, nisi ujet v neke normative in skrbi, kakor sem zdaj jaz. In stanovanje, v katerem smo snemali, je bilo dejansko v Rožni dolini, in ja, bilo je brez gretja! Poleg tega so vsi mislili, da smo to stanovanje našli kar tako, da je njegova notranjost izgledala, kot da je brez posegov, ampak grejo tu vse zasluge scenografinji Neži Zinajić, ki je odlično opravila svoje delo. Vsak, ki je videl stanovanje, ko je prišel na snemanje, je rekel: »O fak, ne! To so ti fleti!« … Ki so totalno hudi, hkrati se pa vprašaš: pismo, kako to, da nimamo vsi revme.
Humor je eden izmed najmočnejših adutov Prasice. Je nadvse ostro izbrušen, razigran in živ. Ampak se mi dozdeva, da se za temi nemalokrat absurdnimi šalami skriva še nekaj več.
Tako Iza kot tudi jaz najlažje komunicirava s humorjem. Zase vem, da zato lahko izpadem ekstremno jebivetrska. Ko mi je nerodno, ali ko sem v stiski, se vedno obrnem na tega klovna v sebi, zato so me že v osnovi privlačili zabavni dialogi v scenariju, ki pa v sebi nosijo še veliko več. Tako kot tista bejba v Prasici, ki reče, da ne mara fafanja, ker je nespoštljivo do žensk. V tem se skriva dvojna emancipacija. Prvi korak emancipacije je: ne bom fafala, ker je nespoštljivo. Drugi pa: jaz lahko delam kar hočem, lahko tudi fafam, ker o tem odločam sama in nobene normative ni, ki mi to lahko prepreči. In to so točno ti subverzivni nastavki, ki jih preko humorja lahko najdemo v filmu.
Kateri so bili odločilni vplivi, ki so te izoblikovali kot ustvarjalko?
Prvi vpliv je sigurno moje osnovno okolje, družina, v kateri je prekipevalo od močnih in dominantnih žensk, ki pa so prevzemale zelo tradicionalistične vloge. Sigurno me je zaznamovalo tudi to neko dobro odraščanje v Jugoslaviji, ko smo funkcionirali na čisto drugačen način. Nismo se spraševali, kaj bomo delali, koliko bomo zaslužili, ali bomo imeli stanovanje … Za študij smo se odločili glede na to, kar nas je zanimalo in to je bila svoboda, ki nam jo je omogočal ta čas. Potem smo trčili v kapitalizem, ki nas je ujel povsem nepripravljene, tako da me je ta prehod, ta tranzicija, posebej zaznamovala.
Kaj pa filmski vplivi?
Moj naljubši film je Moje pesmi, moje sanje, in se ne hecam. Moja najljubša serija je The Wire. Obožujem mjuzikle in popkulturo nasploh, rada gledam The Voice in Slovenija ima talent, po drugi strani pa sem tudi pankerica iz metelkove.
Kako to, da ti je tematika težav in preglavic žensk v poznih dvajsetih tako blizu?
Ne vem, najbrž zato, ker nikoli nisem odrasla. Kar naenkrat sem bila stara dvajset, in potem petindvajset, potem trideset, ampak sem v bistvu ostajala enaka. Saj se nekaj spreminja, če potem pogledaš nazaj. Zgodi pa se, da si rečeš »zdaj sem stara, grozno izgledam«, v notranjosti pa se še vedno počutiš kot ista oseba. Drugače mi je bilo odraščanje vedno zanimivo, predvsem velika svoboda in omejitve tega obdobja. Zanima me neprilagojenost pri odraščajočih ženskah in njihove male intimne zgodbe, moje superherojke pa so večinoma rahlo »damaged« ženske.
Bi kakšno izmed njih izpostavila poimensko?
Žensko, ki mi je huda?
Ja.
Všeč so mi dekadentne pevke kot so Billie Holiday, Edith Piaf in Amy Winehouse, ker imajo ta bolezenski talent, so povsem nesigurne in samodestruktivne posameznice, tako da me fascinira njihov notranji boj. Med drugimi mi je Ivanka Mežan, ena izmed največjih legend vseh časov, stara je že krepko čez 90 let, pa ima še vedno ta nedolžen pogled v očeh. Nikoli ni postala zamorjena in poklapana, še danes ostaja to dekletce. Pa Reese Witherspoon v Blondinki iz Harvarda in seveda Bridget Jones.
Se kaj prepoznaš v Evi, protagonistki filma?
Ja in ne. Želim si, da bi bila lahko tako neposredna in pogumna kot ona. Da bi lahko hodila naokrog z njenim zateženim ksihtom. Jaz se namreč vedem ravno nasprotno in se trudim, da bi ja vse očarala.
Film koketira tudi s prvinami romantične komedije. Kako vam je uspelo, da ljubezenska zgodba med Blažem in Evo ni izpadla trivialno?
Sama sem mnenja, da vse kar delamo vživljenu, delamo zaradi ljubezni, ali zato, da kompenziramo njen manko. Vse je iskanje tega občutka: da si ljubljen in da pripadaš. Seveda je osnova tega iskanje druge polovice, ampak kolikor je to trivialno, je to gon. Ta stvar je konstanta in tudi upiranje temu je del tega … Poleg tega pa ljubezni nismo jemali kot nekaj trivialnega, ampak nekaj človeku lastnega. Vse velike misli in ideali so le kamuflaža za ta naš osnovni ljubezenski gon. Kolikor si intelektualno in cinično vzvšen, na koncu dojameš, da pravzaprav iščeš le to. Zato Prasice ni sram pred trivialnim.
Za konec me zanima: katere filme trenutno gledaš?
Rada imam nek »randomness«, da gledaš tisto, kar se vrti na programu. Nazadnje sem na tv spet ujela Doubt.
Z Meryl Streep?
Ja! In Phillip Seymour Hoffmanom. In res sem ta film gledala že najmanj stokrat, ampak si nisem mogla pomagat, da ga ne bi še enkrat. Itak je hud scenarij in super film … Kako! Kako tadva igrata! Da je toliko različnih nians in svetov v njuni predstavi, to se mi zdi neverjetno. Kar se pa novih filmov tiče … tega sem gledala pa bore malo.
