IndieFlow ali Jarmusch jam
V petek, 21. oktobra, smo si v sklopu serije podkastov z naslovom IndieFlow v Slovenski kinoteki lahko ogledali kultni film Kava in cigarete (2003) Jima Jarmuscha, enega glavnih režiserjev ameriškega neodvisnega filma. Ko govorimo o neodvisni produkciji, imamo v mislih običajno manjše filmske družbe, lahko tudi posameznika, »ki deluje zunaj sistema velikih proizvodnih in distribucijskih organizacij; praviloma nima lastne tehnične baze in producira (pogosto tudi distribuira) nizkoproračunske filme, namenjene ožjemu krogu občinstva, pri čemer skuša pomanjkanje finančnih in tehničnih sredstev, znanih igralcev itn. nadomestiti z izvirnostjo, novimi prijemi in avtorsko kreativnostjo.«[1] Ameriški neodvisni film kot gibanje, ki je svoj razcvet doživelo v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, ustreza tej definiciji, saj gre za filme, ki so nastajali zunaj Hollywooda, na njegovem obrobju; upirali so se mu, avtorji so bili v svojem umetniškem izrazu drzni in so neuklonljivo sledili svoji viziji. To so si lahko privoščili prav zaradi večje neodvisnosti od producentov.
Kava in cigarete je primer filma, v katerem je razpoznavno samosvoje avtorstvo, ki spremlja Jarmuscha tudi v vseh njegovih nadaljnjih filmih. To velja tudi za ostale predstavnike tega gibanja – vsi so začeli z nizkoproračunskimi filmi, ki so bili dovolj izvirni, da so prepričali tako kritike kot publiko. V začetku 80. let se je v Ameriki pojavil filmski festival Sundance (del programa neprofitne organizacije Sundance Institute), ki je namenjen podpori in predstavitvi neodvisnih filmskih ustvarjalcev. Sundance festival je ustoličil velika imena ameriškega neodvisnega filma. Poleg Jima Jamurscha se med njimi znajdejo še vsem znani Quentin Tarantino, Robert Rodriguez, Steven Soderbergh, Hal Hartley in drugi. Oznaka »neodvisni« je postala porok kvalitete. Z neverjetnim, tudi finančnim, uspehom filma Seks, laži in videotrakovi (1989) Stevena Soderbergha pa t. i. neodvisni ameriški film ni več omejen le na lokalne kinodvorane; filmi, ki jih ustvarjajo omenjeni avtorji, so danes redko nizkoproračunski, filmske zvezde pa so več kot le vesele sodelovanja z njimi. Leta 2015 je 15 % domačega prihodka v ameriški filmski produkciji predstavljal prav neodvisni film.
Poraja se vprašanje, ali sploh lahko govorimo o neodvisnosti, ko govorimo o tako množični in finančno potratni umetniški zvrsti, kot je film? Kaj ni vsa ironija tega izraza skrita že v filmski zgodovini? Hollywood sam je nastal, ko se je nekaj mlajših in pogumnejših posameznikov odločilo oditi na drug breg celine in tam ustvarjati v cenejših pogojih, neodvisno od MPPC-ja (Motion Pictures Patents Company), ki je v drugem desetletju 20. stoletja nadzoroval ves ameriški filmski prostor, ki je bil takrat skoncentriran na vzhodno obalo. Tudi Hollywood je bil nekoč obrobni prostor, ki je pomenil svobodo.
Četudi je industrija že odkrila najnovejše trende in poskrbela, da je »neodvisni« postala le še žanrska oznaka, pa obstajajo avtorji, ki so izoblikovali in zaznamovali ameriško in svetovno filmsko sceno. O njih bodo v seriji osmih podkastov spregovorile slovenske filmofilke Bojana Bregar, Maja Peharc, Ana Šturm in Maja Zupanc. Ob podpori Ameriške ambasade v Sloveniji in Slovenske kinoteke bodo v sklopu projekta IndieFlow predstavile filme, kot so Sence (1959) Johna Cassavetesa, Eraserhead (1977) Davida Lyncha, Bolj čudno kot raj (1983) Jima Jarmuscha, Seks, laži in videotrakovi (1989) Stevena Soderbergha, Stekli psi (1992) Quentina Tarantina itn. Njihovi enourni sproščeni pogovori (prvega že lahko poslušate tukaj) nas popeljejo v filmski svet in čeprav pred seboj nimamo slike, so odlomki iz filma in vsebina pogovora tako živo predstavljeni, da se počutimo, kot da sedimo v naslanjaču pred televizijskim zaslonom in nestrpno pričakujemo nadaljevanje. Vabljeni k poslušanju!
[1] Bojan Kavčič in Zdenko Vrdlovec, Filmski leksikon, 1999, pp. 424.
Naslovna fotografija je delo Eve Mlinar.
