18. 2. 2015 / Film/TV

Igra imitacije (The Imitation Game)

Igra imitacije je sicer film o grozovitem času druge svetovne vojne, a s pripovedjo začenja malo kasneje, v zdruzasto deževnem in zadrtem Manchestru leta 1951 – z »zanimivejšo« retrospektivo protagonista v neki drugi kritični situaciji, saj sta izid in potek vojne (razen v redkih filmskih primerih à la Tarantinove Neslavne barabe) splošno znana. Tako se pred nami odpirata dve perspektivi, »tedanja« in »sedanja«, ki med seboj reagirata, vmes pa vzdušje dodatno razburkajo vloženi dokumentarni posnetki (recimo bombardiranja), ki opominjajo, da gre konec koncev še vedno za film, posnet po resnični zgodbi – pa čeprav je ta za narativne potrebe malo prikrojena. Tako dobimo vpogled v življenje človeka, ki je razvozlal Enigmo in prevesil tehtnico v prid zavezniških sil, a se dokončno zlomil kasneje, pod pritiskom družbe, ki ga je prisilila v to, da je zatrl svojo homoseksualnost in s tem povzročila, da je izgubil še samega sebe.

 

Vlogo tega izjemnega, ekscentričnega junaka Alana Turinga nase prevzame Benedict Cumberbatch, prav tisti, ki je upodobil nikogar drugega kot prav izjemnega, ekscentričnega Sherlocka Holmesa – in kdo drug bi lahko bolje pokazal nerazumljeno in nedosegljivo inteligenco človeka, ki je zasnoval revolucionarno napravo za dešifriranje, kot ravno tisti, ki se je tako popolno pretopil v največjega detektiva vseh časov. Močni, vase zagledani in prepričani liki niso le Cumberbatchova močna točka, ampak kar nekakšno poslanstvo, ki ga izpopolnjuje in dograjuje iz vloge v vlogo – in to počne s tako samozavestjo, da vzbuja pravo strahospoštovanje. Njegov »Watson« je tokrat iznajdljiva in vihrava Joan Clarke, ki jo precej solidno odigra Keira Knightley. Ta zastopa pozicijo močne in (vsaj za tiste čase) emancipirane ženske v potencialno »moškem« filmu, ob tem pa odpira možnost za razmislek o položaju ženske v takratni družbi.

 

Žensko vprašanje pa ni edina družbena tematika, ki jo film upodablja; s pomočjo postopnega razkrivanja Turingovega težavnega odraščanja, polnega nerazumevanja in bolečine, se dotakne drugačnosti. Drugačnosti, ki v nestrpnih vzbuja nasilje, to nizkotno človeško početje, ki ga pričujoči (vojni!) film tako ostro obsodi. Drugačnosti, ki v neukih in slepih poraja strah, gnus, zgražanje, obsojanje. Drugačnosti, ki Turinga dela takšnega, kot je. In ravno on je stroj za strojem, z vso svojo večplastnostjo in nedojemljivim spektrom občutij, ki se raztezajo od samozavesti, nadutosti preko sramu in negotovosti do popolne obupanosti in propada. In ne glede na trud, da bi se končno znašel znotraj družbe, ga le-ta ne glede na neverjeten pomen za vojno in za svet zmečka s tlačenjem v okvir, ki je zanj mnogo, mnogo preozek. Zato je Alan Turing ob grenkem koncu le človek, ki mu je sočlovek največja enigma od vseh.

The Imitation Game