The Hunting Ground: dokler se ne zgodi tebi
Režiser Kirby Dick po z oskarjem nominiranem dokumentarcu The Invisible War, ki pod svoj kritičen drobnogled postavlja problem posilstev v vojski, ostro obsodi predvsem ameriške izobraževalne institucije, ki se neprimerno (oz. se sploh ne) soočajo s spolnim nasiljem na svojih univerzitetnih tleh.
Kar se zgodi na kolidžu, ostane na kolidžu
The Hunting Ground se prične prisrčno naivno, s prikazom čustveno nabitih reakcij, ki sledijo, ko posameznice izvejo, da so bile sprejete na željeni koledž. Nato slišimo pozdravne nagovore, v katerih govorniki zagonetno zatrjujejo, da si prizadevajo za varnost svojih študentov, hkrati pa eden izmed njih kar malce srhljivo pripomni, da »to, kar se zgodi na kolidžu, tudi ostane na kolidžu«. Ta še kako resnična izjava nas tekom filma nenehno zasleduje. Že kmalu zatem pa postane jasno, da te institucije niso tako sanjske, kot se jih pogosto iluzorno prikazuje, še več, promovira, saj sta bili dve študentki, med njima tudi Annie E. Clark, spolno napadeni še preden se je univerzitetno leto sploh zares začelo. Poleg Clarkove je imela podobno izkušnjo tudi Andrea Pino, s katero sta postali tesni prijateljici in aktivistki, njuna pripoved pa je glavno gonilo tega dokumentarnega filma. Njuni zgodbi sta del sestavljanke različnih osebnih izpovedi, ki jih ganljivo pripovedujejo še druge punce in dva fanta, ki opozarjata na to, da je moškemu o spolni zlorabi še veliko težje spregovoriti. Vsem omenjenim je skupno dejstvo, da so institucije po njihovi izpovedi ukrepale popolnoma neprimerno, nemalokrat celo zatiskajoč si oči pred očitnimi zločini. O pričah pa ne bi želela reducirajoče govoriti kot o »žrtvah« v tradicionalnem pomenu, saj se zdi, da presegajo tole ozko oznako – v nadaljevanju bom torej »žrtev« pisala v narekovajih ali pa uporabila angleško ustreznico »survivor«, ki je prikladnejša za poimenovanje pogumnih in odločnih posameznikov, ki se javno borijo proti spolnemu nasilju.
Strašljiva epidemija
Širina problema se pokaže, ko Annie E. Clark in Andrea Pino zavzeto preučujeta različne primere po ZDA in ugotovita, da je spolno nasilje po kampusih razširjeno kot epidemija. Univerze se povsod izogibajo svojim dolžnostim, izpovedi in obtožbe pa v skrbi za svoj ugled pridno pometajo pod preprogo. Če se torej njihovi študentje že odločijo spregovoriti (88 % se jih namreč ne), jim v resnici ne nudijo nobene opore. Bolj kot napadeni jih – vsaj sodeč po njihovih odzivih – skrbijo napadalci in njihove potrebe, za katere iščejo najrazličnejša opravičila, medtem ko poskušajo krivdo prevaliti na pričevalce s tem, da jim postavljajo vprašanja, kot so: Si bila pijana? Kako si bila oblečena? Kolikokrat si rekla ne? Si se mu uprla? … Včasih jim po več mesecev sploh ne odgovorijo ali pa na njihov primer mirne duše pozabijo. Zdi se namreč, da je glavna naloga univerzitetnih sodelavcev ta, da zaščitijo svojo institucijo, ki je, kot pravi klinični psiholog David Lisak, nekakšna »blagovna znamka«, ki mora ohranjati nizko statistiko nasilja, da njen vpis ali donatorska sredstva ne bi upadla. Če bi »žrtve« iskale pravico na policiji, bi to pomenilo več povezovanj posilstev z določeno fakulteto, zato jim kaj takega ni niti slučajno v interesu. Sicer pa se izkaže, da tudi s policijo ni nič boljše, saj ta od vseh prijavljenih primerov obravnava le peščico, zaporna kazen pa doleti zgolj petino prijavljenih storilcev. Obenem so šolski administratorji pretirano zaskrbljeni glede lažnih prijav, čeprav je teh, kakor kaže velika večina (znanstvenih) raziskav, ki so natančno navedene v dokumentarcu, le 2–8 %. No, kakorkoli že, če imajo žrtve to srečo, da se jim kdo odloči zares prisluhniti in verjeti, potem so kazni za nasilneže (po podatkih iz filma, ki bi jih sicer veljalo preveriti) spektakularne – na newyorški univerzi Columbia bo recimo kršitelj izključen za en semester, na Yalu za kar en dan, na Univerzi v Toledu pa naj bi se lahko za spolno zlorabo odkupil že za 25$. Še vedno manj, kot bi zapravil za prostitutko, kajne?
Absurdne številke
Izredno zanimive so primerjave, ki izpostavljajo število prijav spolnega nasilja na poimensko navedenih univerzah, ki se gibljejo med 78 in 259, ter število izključenih študentov zaradi tovrstnega nasilja, ki je največkrat 0–3, v enem primeru 10. Podobno pomenljive so tudi tiste, ki zoperstavljajo število študentov, izključenih zaradi spolnega nasilja, ki je torej neizmerno nizko, in veliko večje število študentov, ki jih izključijo zaradi goljufanja. Takšno institucionalizirano nasilje, ki ima implicitno podporo tako pri univerzah kot pri ostalih pristojnih organih, ustvarja idealne pogoje za »the hunting ground«. »The hunting ground« je razširjena metafora, ki jo prva omeni ena izmed survivorjev, ko primerja univerzitetna naselja, ki postajajo vedno večji teritorij plenilcev, z »loviščem«. Polje koledža se za »žrtve« vedno bolj krči in jih utesnjuje, svojega napadalca, ki se lahko prosto giblje po »lovišču«, pa lahko srečajo na vsakem koraku. Dokumentarec problematiko spolnega nasilja na kampusih v glavnem obravnava na treh ravneh. Najprej se na kratko osredotoča na primere, kjer so napadalci naključni fantje, sošolci, ki svoje žrtve iščejo predvsem na zabavah. V nadaljevanju se bolj posveča spornim »grškim bratovščinam« (Greek fraternities), (bivši) člani katerih financirajo univerze in imajo posledično ogromno moč ter so splošno gledano nekakšen aparat za vzdrževanje seksizma in mizoginije. Nazadnje osvetli tudi problematično razumevanje športa, ki je še eden velikih biznisov na koledžih. Mladi športniki, ki imajo v tem mikrokozmosu neverjetno visok status, so s strani univerz bojevito ščiteni, njihove »žrtve« pa so poleg izrazito neprofesionalne obravnave deležne posmeha in groženj športnih oboževalcev.
Revolucionaren boj
Čeprav je številčnih podatkov nemalo, so ti tako predstavljeni, da dokumentarca prav nič ne motijo, temveč ga le bogatijo in mu v glavnem dajejo določeno verodostojnost (četudi je nekaj statističnih podatkov vendarle spodbudilo polemike). Nekatere ugledne raziskave, ki jih vključi režiser, so izjemnega pomena za razbijanje nezaupljivosti do pričevanj »žrtev« in bi znale s svojo obveščevalno močjo vplivati na to, da začne družba ustvarjati takšno okolje, ki bo »žrtvam« naklonjeno, saj si bodo le v takšnih okoliščinah upale spregovoriti. Če se nam morda vmes zazdi, da lahko film posameznike z orisom neučinkovitega postopka, kateremu sledijo univerze v primeru seksualnih napadov, odvrne od poročanja, na koncu vendarle pokaže, da lahko z zadostno samoiniciativo in razumevajočim sodelovanjem z ostalimi svojo kritiko že skorajda revolucionarno ponesejo daleč med širšo javnost (vsi tisti, ki vas to podrobneje zanima, si lahko več relevantnih informacij pridobite še tukaj). Odlična izbira, ki lahko še dodatno prispeva k privlačnosti filma za mlade, je z oskarjem nominiran komad Til It Happens to You, ki ga je izključno za ta dokumentarec posnela ameriška pevka Lady Gaga.
The Hunting Ground se problematike, ki znatno presega ameriške okvirje in ki je aktualna tudi zaradi nedavnih pripetljajev v slovenskih študentskih domovih, loteva precej kompleksno, saj zajame različne perspektive – vključi celo (pre)kratek pogovor s posiljevalcem –, umanjkajo le aktualni univerzitetni delavci, ki pa naj pred kamero ne bi želeli spregovoriti. Prav tako ima nezanemarljiv potencial, da žrtve vzpodbudi k temu, da spregovorijo, ukrepajo in postanejo survivorji, obenem pa poziva svojo publiko, da kritično pretresa sedanjo politiko reševanja posilstev, ki jo izvajajo v neučinkovit in že kar sprevržen sistem vpete institucije. Če ne drugega, bo ustvarjalcem filma uspelo doseči to, da se začne o spolnem nasilju v kampusih čim več govoriti v smislu urgentnega problema, ki še kako obstaja, a se ga bolj ali manj ne rešuje.
Videospot za komad Till It Happens To You:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=ZmWBrN7QV6Y[/embedyt]
Prispevek je bil v rahlo drugačni obliki objavljen že v študentski reviji Na svoji zemlji.
