Hiša Gucci (House of Gucci)
Režija: Ridley Scott Igralska zasedba: Lady Gaga, Adam Driver, Jared Leto, Al Pacino, Jeremy Irons, Salma Hayek Datum izida: 24. november 2021 (ZDA) Ocena: 7.5
Gucci je družinsko ustvarjen modni imperij, ki že od dvajsetih let prejšnjega stoletja vplivno oblikuje svetovno modno industrijo in katerega zgodovina spominja na teatralno dogajanje v telenovelah. Člani ikonične družine so bili razpeti med Milanom in New Yorkom, ki slovita kot svetovni modni središči ter kot veličastni kulisi služita zgodbi o aspiracijah, razkošju in umoru. Globalno širjenje hiše Gucci je, polno prevar in pretiranega prestiža, popolno za filmsko uprizoritev, v kateri je dogajanje predstavljeno na komičen, na trenutke celo pretirano dramatičen način.
Lady Gaga je Patrizia Reggiani, razvpita elitistka, lačna bogastva in moči. Na glamurozni zabavi v maskah zapelje Maurizija Guccija (Adam Driver), se z njim poroči in postane nepogrešljiv del družine in posla. Svojemu možu neprestano narekuje, kaj naj stori in pod pretvezo ambicij ter dobrih namenov namesto njega celo sprejema odločitve, ključne za krepitev mednarodnega delovanja hiše Gucci. Njena začetna zagnanost se prelevi v manipulativni poskus prevzema podjetja, ki zaradi davčne utaje v zapor spravi Maurizijevega strica Alda (Al Pacino) ter prisili njegovega sina Paola (Jared Leto) v prodajo svojega deleža delnic.
Potrošno družinsko življenje zvitih novopečenih lastnikov Guccija nepričakovano prekinejo preiskovalci, ki Patrizio in Maurizija sumijo finančnega zločina. Njuna nekoč trdna ljubezen razpade, postaneta tujca, ujeta v napetost reševanja posla in neuspešne zveze. Nista več en za drugega, temveč en proti drugemu. Sledi fizična ločitev, Maurizio Patrizio prevara in brez nje nadaljuje s svojim luksuznim življenjskim slogom, do katerega ga je vsaj delno pripeljala ona. Postane to, kar je vedno hotela od njega, a jo v procesu odrine stran od sebe. Usodo Guccija naprej kreira kot uspešen, šovinistični poslovnež, ki se na svoji poti ne ozira na nikogar drugega. Moč ga skorumpira, blišč in slava ga zasvojita, prospekt največjega in najboljšega modnega podjetnika pa ga popolnoma zaslepi.
Zgodba nima tipične zasnove dramskega trikotnika, pretresljivih zapletov ali zares napetih scen, kar pa zaradi splošne poznanosti primera niti ni moteče. Čeprav je pripoved linearna, posamezni prizori med seboj niso neopazno povezani, ampak delujejo odsekano. Film je torej močno fragmentaren, k čemur pripomore še poskus skrčitve dvajsetih let burnega življenja v dve uri in pol všečne in jasne naracije.
Kultni režiser Ridley Scott se bolj kot izvirnosti posveča estetiki, bolj kot poglabljanju v zapletene odnose med člani družine Gucci pa prikazu ekscentričnosti kozmopolitanskega modnega sveta v osemdesetih. Prikaz vezi med ljudmi ne doseže svojega potenciala, temveč ostane na površinski ravni, zato karakterjev ne začutimo zares, z njimi se ne poistovetimo. Ostanejo zgolj liki, ki jih distancirano in odtujeno spremljamo za lasten užitek. Delen razlog za to so velike kretnje, stereotipna italijanska ekspresivnost ter temperamentnost, ki izstopajo iz sicer kvalitetne igre in včasih zavoljo dramatičnega efekta ali duhovitosti delujejo preveč popačeno. Komični vložki so načeloma učinkoviti, a na trenutke izpadejo poceni in parodično. Cel lik Paola je karikatura vase zagledanega, ignorantnega in nekompetentnega sanjača, kar je zabaven dodatek k filmu, ampak mu odvzame pristnost. Nenaravno in moteče je tudi dejstvo, da je zgodba o italijanski družini posneta v angleščini z ameriškimi igralci, ki se trudijo avtentično upodobiti italijanski naglas.
Omejujočo praznost likov in rahlo bizarnost uporabe zgrešenega jezika omili impresiven nabor kreacij različnih umetniških smeri. Čudovita in ekstravagantna oblačila, ki se jih je nemogoče prenasititi, se skladajo z veličastnimi zunanjimi filmskimi lokacijami ter občudovanja vredno notranjo opremo klasičnih in modernih soban. Veliko vlogo igra tudi glasba, ki pa ne doseže želenega efekta. Četudi izbrane pesmi segajo od Bowieja do Blondie, te pogosto ne sovpadajo s prizori, zato glasbena podlaga izpade površno in prisiljeno.
Hišo Gucci zaznamujeta bogata estetika, ki je sama sebi namen, in cikličnost, ki dogodke poveže v zaokroženo celoto. Patrizia se iz igrivega dekleta, ki ga kamere ne opazijo, prelevi v prefinjeno gospo, v katero je po Maurizijevem umoru usmerjena vsa medijska pozornost. Čeprav do osebne slave ne pride na zadan način, njeno ime vseeno postane sestavni del zgodbe o legendarnem modnem imperiju. Obnaša se kot zmagovalka, medtem ko Maurizio umre poražen. Na koncu ga izdajo tisti, ki jim je ves čas najbolj zaupal, tako kot je on sam izigral tiste, ki so zaupali njemu.
Kljub parim očitnim pomanjkljivostim nam Hiša Gucci preko barvitosti in prepričljive igre zagotovi uspešno vizualizacijo življenja v materialnem ekscesu in pomanjkanju človečnosti. Film je s svojo zvezdniško zasedbo, predvidljivo strukturo, poklonom popularni kulturi in amerikanizacijo evropskih karakteristik neizpodbitno hollywoodski. Čeprav je prikazana zgodba tragična, čeprav se ukvarja z usodnimi posledicami neustavljive sle po nečem več in čeprav se dotika težkih tem, je ogled filma prijeten, celo sproščujoč.
