Hamlet: kako je gledališče prišlo v kino
Shakespeare in mi
Ob 400. obletnici Shakespearove smrti so se leta 2016 po celem svetu vrstili nešteti dogodki, srečanja in obeleženja njegovega življenja, dela in vpliva na umetnost in družbo. Iz tega ni bila izvzeta niti Slovenija, kjer se je v sklopu festivala Shakespeare za vedno odvila široka paleta dogodkov.
Z malce zamude, saj je leto 2016 le za nami, smo imeli priložnost v Cineplexx dvoranah v Kranju, Kopru, Mariboru, Celju, Murski Soboti in Novem mestu videti tudi uprizoritev gledališke predstave Hamlet, postavljene na oder s strani National Theatra, ki je doživela svojo premiero že 15. oktobra 2015. Odločitev za uprizoritev Shakespearovega paradnega konja ni padla čisto po slučaju. Prva uprizorjena predstava National Theatra (22. oktobra 1963) je bila namreč prav Hamlet s Petrom O’Toolom v glavni vlogi. Do danes je temu pomembnemu angleškemu tekstu sledilo več kot 800 drugih.
Pred samo projekcijo je v Kranju nekaj besed gledalcem namenila britanska ambasadorka v Sloveniji, Sophie Honey, ki je poleg Shakespearove obletnice in navdušenja nad slovenskim zanimanjem za tega dramskega pisca izpostavila še en pomemben mejnik. Mineva namreč 25 let sodelovanja in povezav med Slovenijo in Veliko Britanijo, ki je 15. januarja 1992 priznala slovensko neodvisnost.
Hamlet v stari in že stokrat nošeni obleki
Naj prvo omenim igralsko zasedbo. Seveda je najbolj padel v oči nosilec glavne vloge, Benedict Cumberbatch, ki smo ga lahko nedavno videli v zadnji sezoni serije BBC Sherlock, v kateri je sodeloval tudi s Sian Brooke, ki v predstavi odigra Ofelijo.
Na tem mestu je potrebno omeniti tudi imena, kot so Ciaran Hinds (slovensko občinstvo se ga lahko spomni iz filmov Persuasion, There will be Blood, Silence in HBO serije Game of Thrones), Leo Bill (The Fall, Burtonova Alice in Wonderland ter Through the Looking Glass, The Girl with the Dragon Tattoo) in Jim Norton (American history X, Water for Elephants, The Boy in the Stripped Pajamas).
A prepoznavni igralski nabor ni najbolj pripomogel k zanimivi interpretaciji likov. Izkaže se namreč, da so vsi liki, razen nekaj svetlih izjem, predstavljeni izredno plosko in nedimenzionalno. Hamlet je dramatičen, Claudius odiozen, Gertruda upogljiva: vse te lastnosti so seveda na mestu, vendar ne veljajo ves čas. Hamlet igra znotraj igre, je nor in je pretkan. Claudius je odiozen, a prav toliko izmuzljiv, pokesan, maščevalen. Gertruda je upogljiva, a je tudi zaskrbljena, uporna, materinska. Pri tako prepoznavnem tekstu in likih so si Turnerjeva in igralci dovolili veliko napako: predpostavili so, da bo izpostavitev ene lastnosti zadovoljila njihove gledalce. Žal so se pri tem pošteno ušteli, saj že osnovnošolec lahko zazna kompleksnost Hamleta, kaj šele poznavalci in ljubitelji Shakespeara.
Iz te monotonosti svetlo žari Ofelija, ki jo Brookova odlično interpretira v svoji praktično prvi večji gledališki vlogi. Ofelija se edina resnično spreminja in razvija tekom predstave, kjer svoj vrhunec doseže na koncu, s tragičnim odhodom v globino odra, kamor ji sledi Gertrudin zaskrbljen pogled. Na tem mestu lahko še dodam, da se prav tako izkaže tudi v Sherlocku, kar, upam, nakazuje na še marsikatero zanimivo vlogo v prihodnosti.
Mogoče je bila interpretacija likov res malce omejena, a se pri sami produkciji tukaj ni nihče šparal. Izredno dodelana scenografija je na trenutke vzela dih s pomočjo uporabljenih efektov in vsesplošne veličastnosti. Bogat dekor, mešanje klasičnih in modernih elementov ter nabor svetlobnih in zvočnih ekeftov so bili sposobni gledalca postaviti v samo sredino dogajanja in mu dati občutek tiste brezčasne veličastnosti, ki jo Hamlet premore. Med njimi najbolj izstopa sledeča fantastična raba scenografskih elementov za izpostavitev stiske likov: pred odmorom v Claudiusa z obeh strani odra dramatično bruhne črna zemlja, kar lahko gledalca samo zalepi na stol.
A tudi tukaj je potrebno jemati vse z malo rezerve. Mogoče je res, da produkcije takšnega kova pri nas naredijo velik vtis (naj samo spomnim na razsežnost Iliade in na pričakovanja za pred kratkim v Ljubljani postavljeno epopejo Vojno in mir), a v enem izmed epicentrov dramske umetnosti takšne produkcije niso osamljeni otoki. Lahko bi jim celo pripisali, da so z razkošno sceno in vpadljivimi efekti poskušali zapolniti prostor, ki je ostal prazen zaradi povprečne, majhne igre. Ne glede na to je sceno in njeno vizualno učinkovitost potrebno pohvaliti in dati kapo dol Es Delvin, ki se je resnično izkazala.
Kako to delajo na otoku?
Samo v 2016/2017 je bilo v West Hamu v Londonu postavljenih kar 21 muzikalov in 17 gledaliških predstav. V Angliji, predvsem pa v Londonu, gledališča namreč ne funkcionirajo tako kot pri nas. Nimajo namreč gledaliških sezon z minimalno 5 predstavami, ki se “izvajajo” čez »abonmajsko leto«. Večina gledališč izvaja eno predstavo celo leto ali tudi dlje, rekord v West Hamu drži The Mousetrap, ki se odvija že od leta 1952 (brez skrbi, režiserji in igralci se skozi čas menjajo), sledita mu Les Miserables (od leta 1985) in The Phantom of the Opera (od leta 1986). Prav tako ni stalnih ansamblov, igralci so tisti, ki migrirajo od gledališča do gledališča, od predstave do predstave, kar dela gledališko sceno v Londonu in VB veliko bolj razgibano kot pri nas, poleg tega pa je pri njih veliko več priložnosti za dokazovanje znanja in talentov mladih igralskih upov.
Film ali gledališče
Ob takšni projekciji se moramo seveda tudi vprašati, ali se gledališče seli v film. To, kar smo lahko videli, ima namreč dva režiserja: Lyndsey Turner, ki je postavila predstavo v Barbican v Londonu, in Robina Lougha, ki je predstavo v živo posnel in priredil za kinodvorane. Ali lahko sploh rečemo, da smo tisti, ki smo gledali predstavo v kinu, videli isto stvar, ki se je odvijala v Londonu leto in pol nazaj?
Gledalčeva neodvisnost, ki je v gledališču izrednega pomena, saj kroji režiserjeve odločitve in igralčevo vnemo, je bila tukaj povsem prepuščena tretji osebi. Lough je tisti, ki se je za nas odločil, komu in čemu bomo namenili pozornost, kaj bomo na odru videli in česa ne bomo. Tukaj ni šlo za statično kamero nekje v sredini dvorane, temveč za zrežirano, zmontirano verzijo gledališke predstave.
Ali lahko rečemo, da smo gledali film? Skoraj bi lahko pritrdila. Današnja tehnologija nam omogoča, da lahko sedimo na domačem kavču, medtem ko gledamo ruske baletnike, ki se v istem trenutku potijo v Sankt Petersburgu ob Hrestaču. Takšne priložnosti, da vidiš samo smetano svetovne gledališke in drugih umetnosti, so seveda dobrodošle. Potrebno je le razumeti, da (vsaj trenutno) to ni isto, kot pa če sediš v Barbicanu v Londonu ali v Mariinsky teatru v Sankt Petersburgu in da bodo vsi tisti, ki ne gledajo v živo “v živo”, vsaj deloma prikrajšani.
Za konec
Predstava mi ni bila ravno všeč, saj je bila igra na splošno preveč povprečna, česar ni uspela popraviti niti izredno dovršena scenografija. Ali sem mnenja, da gledališče, opera in balet spadajo v kinodvorane? Tukaj se znajdemo na precepu: ena pot pelje v nove razsežnosti dostopnosti umetnosti, kar je vsaj z mojega vidika dobrodošlo in vznemirljivo, druga pa v nekakšno čudno preobrazbo (bi lahko rekli groteskno deformacijo?) gledališča, ki izgublja boj s sedmo umetnostjo. Kaj bo prinesla prihodnost, je (kot vedno) gledalčeva odločitev.
Napovednik:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=SxraXR_tfSA[/embedyt]
Režija: Lyndsey Turner
Režija kino verzije: Robin Lough
Igralska zasedba: Benedict Cumberbatch, Sian Brooke, Ciaran Hinds
