Greben rešenih (Hacksaw Ridge)
Vojne filme, zlasti tiste, ki so posneti po resničnih dogodkih, čakajo številne pasti. Najpogosteje se ujamejo v dvojico zank: vojno prikažejo kot adrenalinsko doživetje, osebe, o katerih govorijo, pa kot nezmotljive svetnike. Greben rešenih Mela Gibsona, ki si je prislužil 6 nominacij za oskarja, je film, ki ne želi biti revolucionaren. Teh težav ne obide, a jih niti ne poskuša; namesto tega jih bodisi minimalizira, bodisi jih izpelje na način, ki jih dela sprejemljive.
Mladenič Desmond Doss (Andrew Garfield) biblijsko zapoved »Ne ubijaj.« razume skrajno dobesedno: čeprav se med drugo svetovno vojno čuti dolžnega pomagati svoji domovini, sklene to storiti na drugačen način – trdno je odločen, da se ne bo dotaknil orožja. Njegovi pacifistični nazori sprva povzročijo posmeh, celo sovraštvo nadrejenih in soborcev, sčasoma pa dokaže, da se lahko vojskuje z drugimi sredstvi. Po mnogih peripetijah si izbori naziv bolničarja, ki mu z obilico požrtvovalnosti postopoma prinese spoštovanje, nazadnje pa najvišje vojaško odlikovanje. Pri bitki za Okinawo, zadnji ključni bitki druge svetovne vojne, v vojni vihri šviga od ranjenca do ranjenca – namesto, da bi življenja jemal, jih rešuje. Nasilju, ki je stalnica mnogih Gibsonovih filmov in izvor nekaterih očitkov, tokrat ob dejstvu, da ni niti najmanj olepšano, parira moralna neoporečnost glavnega junaka.
Čeprav je oskarjevska nominacija Andrewa Garfielda za vlogo Desmonda Dossa vsekakor ustrezna (kar drži tudi za Huga Weavinga kot njegovega agresivnega, a obenem trpečega očeta), utegne marsikoga najbolj prepričati Vince Vaughn kot zadirčen inštruktor vojne mornarice. Igralec, prepoznaven predvsem po komedijah, si da duška in blesti v zanj netipični vlogi.
Po zaslugi odličnega scenarija je razvoj likov imeniten kljub temu da je večina Dossovih soborcev definirana z eno samo značajsko lastnostjo. Žal pa ima scenarij tudi slabe strani. Religioznim in domoljubnim podtonom se je v tradicionalnem ameriškem vojnem filmu resnici na ljubo skoraj nemogoče ogniti, a so v Grebenu rešenih na trenutke pretirani in motijo sicer tekoč potek pripovedi. Romanca je vpeljana bliskovito in skorajda ni razvita; služi le kot motivacija za junakovo vrnitev domov. A s tem je pomanjkljivosti tako rekoč konec. Film se zaključi z montažo ki prikazuje pričevanja resničnega, takrat že ostarelega Dossa in tistih, ki so se vojskovali ob njem. Čeprav jo je nekoliko klišejsko opisati kot ganljivo, je ustreznejši izraz po drugi strani težko najti.
61-letni Mel Gibson je, po tem ko je bil zaradi številnih škandalov v Hollywoodu veliko časa na zelo slabem glasu, doživel preporod: odličen Krvavi zaščitnik (Blood Father, 2016) je zanj pomenil vrnitev k igralskim koreninam, možato vlogo, podobno tistim, na katerih si je zgradil kariero. Zdaj se je po desetih letih, s projektom, ki se ga je kdove zakaj dolgo otepal, vrnil še k režiji: če je bil za vrnitev v formo potreben tako dolg premor, pa naj bo.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=9BqgHYLvHIE[/embedyt]
