Gospodar pekla (Hellraiser)
Režija: David Bruckner
Igralska zasedba: Odessa A’zion, Jamie Clayton, Adam Faison, Selina Lo, Goran Višnjić
Datum izida: 7. oktober (Hulu)
Ocena: 7
Kavlji so prepredli njegovo telo, prebodli meso njegovih rok in nog, zmaličili njegov obraz. Verige, s katerimi so ga držali pri miru, so se čvrsto napele. Slišati je bilo mehak zvok, ko je njegovo upiranje upognilo bodečo žico skozi meso. Razpotegnilo je njegova usta in njegov vrat in njegove prsi so se razparale.
(The Hellbound Heart, Clive Barker)
Franšiza Gospodar pekla je dobila svoj enajsti (11) del, ki je, glede na svojo številko, presenetljivo soliden in celo izviren izdelek. Režiral ga je David Bruckner, ustvarjalec odlične Netflixove grozljivke The Ritual (2017), kot producent pa se je ekipi znova pridružil idejni oče cenobitov, Clive Barker. Barker je pravice do priljubljenih mutiliranih humanoidnih stvorov prodal produkcijski hiši, ko še nihče ni pričakoval, da bo franšiza tako uspešna. Od leta 1987 je tako idejna zasnova doživela kar nekaj sprememb, ki so vodile med drugim tudi v pekel in celo na vesoljsko ladjo.

Zgodba najnovejšega Gospodarja pekla spremlja Riley (Odessa A’zion), njeno odvisnost od drog in zapleten odnos s tistimi, ki jo imajo (ali se zgolj pretvarjajo, da jo imajo) radi. Prva tretjina filma nekoliko razočara, saj karakterizacija Riley, njenega brata in njunih sostanovalcev ni dovolj zanimiva in učinkovita, da bi nam jih bilo žal, ko pričnejo umirati. Morda bi uvodu koristila krajša minutaža, saj konec koncev niti ni pomembno, kdo umira – vsi gledamo Hellraiserja zato, da bi uživali ob tem, kako nekdo umira.
Zvezda celovečerca so namreč neizpodbitno cenobiti – takoj ko se pričnejo pojavljati, nas film dokončno posrka vase in ne izpusti vse do zadnje minute. Njihov dizajn dobi moderen pridih, saj niso več oblečeni v usnjene oprave pankerskega undergrounda iz osemdesetih, temveč so okusno okrašeni izključno z lastnim mesom. V vlogi znamenitega Pinheada oz. Človeške blazinice za igle straši Jamie Clayton, najbolj izviren dizajn pa je pripadel t. i. Open Throat oz. Gospe z razparanim grlom in popolnimi zobmi (Selina Lo). Četudi večino časa samo mirno opazujejo protagonistko, kako sopiha, joče in krvavi, je njihova prezenca dovolj, da je film resnično vreden ogleda.

Cenobite iz originalnega Gospodarja pekla je mogoče razumeti kot poosebitev človekovih “temnih strani”, kot so tabuji in prepovedani užitki – tema, ki je Barkerju kot homoseksualcu, rojenemu v 50. letih prejšnjega stoletja, dobro poznana. Homoseksualnost kot nekaj deviacijskega je v novi različici rehabilitirana z Rileyjinim bratom in njegovim fantom; njun odnos je popolnoma normaliziran. Stigma, ki pesti Riley, pa je odvisnost od drog oz. duševno zdravje, česar ustvarjalci ne izkoristijo dovolj, da bi naredili prepričljivo povezavo med njo in cenobiti. Njeno odvisnost uporabijo za gibalo pripovedi, a brez globljega komentarja, saj je Riley večino časa pasivna žrtev okoliščin, zaradi česar si posledic svojih dejanj ne zares zasluži – na usodno kocko naleti tako rekoč po naključju, prav tako po naključju pa na smrt obsodi kar dve osebi. Odgovornost za svoja dejanja prevzame čisto na koncu – ta kljub svoji predvidljivosti premore nekaj katarze, a ta bi bila udarnejša, če bi Riley vsaj malo bolj aktivno sodelovala pri svoji nesreči; morda pa ravno pasivnost pomeni aktivno prispevanje k lastni nesreči.
Naj zaključim z namigom, da je Gospodar pekla, pa naj bo iz prejšnjega ali novega tisočletja, zelo primerna izbira grozljivke za noč čarovnic.
Lektorirala: Saška Maček