14. 5. 2015 / Film/TV

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron)

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju. O denarju torej. Pravzaprav je premišljal o dejstvu, da denarja nima. Razmišljujoč človek je bil v slehernem obdobju človeške zgodovine simbol odprtega duha in uma. Toda ne v svetu, kjer primanjkuje denarja. Ne. Tam se lahko labirint umskih naporov zoži le na en predmet, vreden vaših misli – denar.

 

To nekoliko poenostavljeno interpretacijo naslova filma se da izluščiti iz enega izmed prizorov, kjer punčka na odru recitira pesem o »revnem« golobu. Vse skupaj je slišati absurdno, saj golob v resnici nima nobenega odnosa do denarja, ki mu lahko služi le kot papir, na katerega spusti svoj iztrebek. Pa vendar. Tematika absurda se razteza skozi vseh 100 minut, na začetku s kar tremi prizori srečanja s smrtjo. Vsem je skupno banaliziranje slednje. Kamera posname njen nenaden prihod, ki pa v bistvu ne spremeni ničesar. Naša življenja ne spreminjajo ničesar. Svet je v Andersonovi viziji skrčen na golo životarjenje brez pravega cilja, če pa ta že obstaja, je lažen. Glavna akterja v absurdni tragikomediji sta prodajalca smešnih produktov, ki naj bi ljudem vrnila nasmeh na obraz. Delujeta v »entertainment« poslu, kot rada rečeta. Sploh jima je skupno to, da je njun odnos zgolj in samo ponavljanje istih čustvenih vzorcev, do potankosti pa ponavljata tudi besede, s katerimi skušata prepričati svoje stranke za nakup zabavnih artiklov. Ponavljanje ni bilo nikoli sinonim za radoživo izkušanje življenjskih radosti, zato tudi prebivalci »Anderssonlanda« izgledajo temu podobno. Z bledimi, kot zid belimi obrazi izražajo praznino in okostenelost, ki se je vsidrala v njihova srca. Edina stvar, zaradi katere jim poskoči srčni utrip, je nenaden dotok denarja, vojskovanje, šilce žganja ali poljub z gručo vojakov. To je rezime najbolj poskočnih in življenja polnih prizorov naslovnega filma. Nič omembe vrednega, kar bi zanesenjaški trubadurji opevali v svojih pesnitvah. Pa vendar se zemlja še vrti okoli svoje osi, še vedno vztraja. Najbrž zato, ker mora. Podobno kot mora vsak človek vedeti, kateri dan je danes. In to čisto zadostuje. Ampak gorje mu, če tega ne ve, kar se zgodi nekemu naključnemu uporabniku mestnega prometa. Someščani mu zabičajo, da je treba biti nujno na tekočem s temi stvarmi, saj drugače v tvojem življenju zavlada kaos, tega pa se je treba obvarovati na vsak način. Vratar v blokovskem naselju utrujenega možaka pošlje nazaj na ulico, saj naj bi bilo vstopiti v svoje stanovanje pod vplivom alkohola proti pravilom. In to kljub temu, da možakar trdi, da tisti dan resnično ni pil alkohola. Neumno? Absurdno? Morda, toda v deželi izpraznjenih in naveličanih obrazov sta red in disciplina tisto vezivo, ki drži vse skupaj in prekleto naporen dolgčas tudi ohranja.

 

Režiser Roy Andersson je film posnel v številnih dolgih, statičnih kadrih, ki spominjajo na umetniške slike. Celotna stvaritev je kot sprehod po muzeju fotografij sodobne in pretekle zgodovine, kjer je ovekovečena tista človeškost, zaradi katere imamo slabo vest. Tista, ki bi jo najraje skrili pod posteljo in ji ukazali, naj se ne prikaže nikoli več. Odrasli ljudje smo kot otroci, ki se bojijo bav-bava, le da se je ta otroška pošast počasi, a trdno naselila v nas. Bojimo se ji pogledati v oči in ji priznati, da ne vemo vedno, kam gremo in zakaj počnemo to, kar delamo. V enem od zadnjih prizorov Jonathan (Holger Andersson) sanja, da se elitna druščina postaranih in duševno otrplih starcev naslaja nad domnevnim sežigom črnskega prebivalstva. Prizor gre vzeti simbolično, pa tudi aktualno družbenokritično. Jonathan se ves razburjen zbudi iz sanj, prekrši pravila o nočnem miru in začne na hodniku bloka, kjer živi, vidno čustveno iztirjen ponavljati stavek: »Ali je prav izkoriščati ljudi za svoj užitek?« Vratar ga skuša pomiriti, saj obstaja nevarnost, da bo zbudil tiste, ki morajo zjutraj zgodaj v službo. Nazadnje se Jonathan le vrne v svojo skromno pusto sobico. Vse je spet v redu. Človek ostaja discipliniran, predvidljiv suženj, ki služi privilegiranemu visokemu sloju, ki prav tako ne ve, kaj bi s samim sabo, ampak mu že spoznanje, da ima neizmerno moč nad delavskim ljudstvom, daje nekakšno tolažilno zadovoljstvo. Kruto dolgočasje.

golob_05