Filmski večer DŠPK: Una giornata particolare @THL, 1. 3. 2016
Ali je lahko skoraj štirideset let star film o skoraj osemdeset let starih dogodkih še aktualen, ali leži njegova vrednost bolj v narativni spretnosti in sentimentalnih notah? Kako živo lahko zgodovinski spomin odslika in ponotranji resnične spomine?
Tokratni od filmskih večerov, ki jih že tretje leto dosledno organizira DŠPK – Društvo študentov primerjalne književnosti v Trubarjevi hiši literature, je bil posvečen januarja preminulemu italijanskemu režiserju Ettoru Scoli. V ta namen smo si ogledali njegov (po mnenju mnogih najboljši) film Una giornata particolare (A Special Day) iz leta 1977 – oziroma natančneje najnovejšo verzijo iz leta 2014, ki je za svojo restavracijo pod nadzorom samega Scole dobila tudi nagrado na Beneškem filmskem festivalu.
Format tokrat zaradi časovne stiske ni sledil klasičnemu ustroju film-debata, saj je projekcijo otvoril pogovor z (edino!) vsakoletno gostjo Eleonoro Kolar, ki ga je vodil Alex Kama Devetak, kar je bil tudi največji preobrat večera (za preobrat v filmu smo namreč žal izvedeli že med pogovorom, razkrit pa bo tudi našemu zvestemu bralcu ali bralki); vendar pa so bile omenjene podrobnosti in zgodovinski okvir dobrodošel uvod, saj je omogočil natančnejše gledanje in osredotočanje na stvari, ki bi jih mimobežen ogled morda spregledal. Alex in ga. Kolar sta nekoliko pokomentirala vzdušje v Italiji v obdobju pred drugo svetovno vojno, nato pa izpostavila predvsem tehnične prvine filma: gibanje kamere, filter, atmosfero in glasbo ter ne nazadnje tudi zgodbo oz. scenarij. Po koncu filma je sledila še precej bolj intimna debata z Alexom in Evo Konič (večine tistih, ki so šli na čik pavzo, ni bilo več nazaj), ki sta se spustila v veliko bolj nadroben zgodovinski kontekst in oris fašistične Italije.
Zgodba filma poteka na dveh nivojih: v ospredju spremljamo en dan v življenju dveh sosedov v Rimu leta 1938. V ozadju, vse naokrog in mimo njiju spremljamo Rim, 6. maja 1938 Hitler obišče Mussolinija in množice so evforične; gospodinja in stroj za rojevanje Sophia Loren slučajno obišče soseda homoseksualca Marcella Mastroiannija in nikomur ni mar. Nikomur, razen poosebljenemu fašizmu v obliki vratarke, ki sumi, vohuni in preko radia na ves glas sredi blokovskega dvorišča nabija prenos parade in govorov. Kolarjeva nas je opozorila, da vsiljivi radio, kadar ne kriči fašističnih in nacističnih puhlic, tvori edino glasbeno podlago v obliki slavnostnih koračnic; slišimo ga sicer v ozadju, a vzbuja občutek vseprisotnosti, glasilo sistema, ki preveva vsako nit življenja in izrisuje mrko, zloveščo, nevidno kupolo.
Eva in Alex sta omenila, da je za nekoga, ki se nima za simbolističnega režiserja, Scola zelo simboličen. Pobeg ptice iz kletke sproži kratek izlet gospodinje in stroja za rojevanje Sophie Loren iz stanovanja; seks jo (dobesedno) postavi v dominanten položaj; knjiga jo osvobaja spon neizobrazbe in moževe avtoritarnosti. Eleonora je izpostavila, kako je celoten film posnet s sepia filtrom, in mojster Ettore naj bi za to podal dva razloga: takšno barvo so privzeli njegovi spomini na to obdobje, hkrati pa je to barva, ki jo dobijo vse stare, zbledele fotografije (barvne in črno-bele). Čeprav gre torej za fiktivno pripoved, jo Scola predstavi kot spomin, pomešanega z resničnim dogodkom in originalnimi posnetki – zvočnimi in filmskimi – tega dne. Film tako dobi noto avtentičnosti, ki je barvna ali črno-bela tehnika ne bi zmogli. Režiser nas s tem opozarja: »To se je res zgodilo, dragi moji. Pazite, dragi moji. To ni le film, to je pristna empatija.« (Scola v bistvu tega ni zares rekel, op. a.)
Vemo, da se zgodovina rada ponavlja. Kolektivni spomin ostane neokrnjen le kratek čas, preden ga zamenjajo interpretacije in imitacije. Una giornata particolare nam poskuša ta spomin bodisi obuditi bodisi na novo vsaditi; in v trenutnem porastu populizma ter nevarno radikalnih diskurzov je to dobrodošel dragulj.
Na naslednji povezavi si lahko ogledate posnetek celotnega pogovora z Eleonoro Kolar: https://www.youtube.com/watch?v=YErdxTsX02g
