Filmski večer DŠPK: We Need to Talk About Kevin @THL, 5. 4. 2016
Šesti filmski večer, ki ga je 5. aprila v Trubarjevi hiši literature organiziralo Društvo študentov primerjalne književnosti, je bil v znamenju psihološkega trilerja Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, 2011) z izjemno Tildo Swinton v glavni vlogi, ki je postala že kar nekakšna stalnica tovrstnih filmskih večerov.
Naj že na začetku opozorim, da poročilo vsebuje »spoilerje«, obenem pa vsem tistim, ki si filma še niste ogledali, je pa na vašem spisku »must watch«, priporočam, da si poročilo preberete po ogledu filma. Škotska režiserka Lynne Ramsay je v svojem tretjem celovečercu, tako kot v svojih prejšnjih filmih Podganar (Ratcatcher, 1999) in Morvern Callar (2002), v središče postavila subjektivno izkušnjo protagonista, ki svet doživlja skozi lastno duševno stisko. V nelinearni in restrospektivni filmski formi tako spoznamo duševno stisko Eve Katchadourian (Tilda Swinton), matere najstnika Kevina (Ezra Miller), ki nekaj dni pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom na srednji šoli naredi pravi masaker. Eva, sicer popotnica in avanturistka, je s Kevinovim rojstvom priklenjena na dom, zaradi česar postane depresivna, hkrati pa do neželenega otroka čuti zamero, ker ji je to (popotno, svobodno) življenje »odvzel« – poleg stavka, ki ga Eva izreče še na pol dojenčku Kevinu, da je bila »mamica pred njegovim rojstvom srečna«, k njunemu uničujočemu razmerju »pripomore« še njen mož Franklin (John C. Reilly), ki ima s Kevinom povsem drugačen odnos.
Prva gostja večera, psihiatrinja in družinska terapevtka dr. Breda Jelen Sobočan, je psihološko podlago filma razjasnila na konkretnem, po svojem bistvu kompleksnem odnosu mati–otrok. Psihološki razvoj človeka poteka v prvi triadi njegovega življenja: otrok začne takrat dojemati samega sebe, a Sobočanova opozarja, da ni nujno, da se psihološki razvoj zgodi pri vseh. Zlasti prva nosečnost je za večino žensk zelo zahtevna in samotna, ženska takrat ob sebi potrebuje nekoga, ki bi ji pomagal nositi to težo (mentalne) nosečnosti – Eva pogojev, da bi lahko bila dobra mati, ni imela, njen svet pa je nabit zgolj z agresivnim, kar se kasneje kaže tudi v samem Kevinu, s katerim delujeta kot nikoli razbita dvojica. Tudi druga gostja, Urša Menart, filmska režiserka, je na tem mestu dodala, da so ti elementi v filmu predstavljeni zelo precizno in premišljeno z izbiro igralcev, kostumov, maske, fotografije, zvoka itd. Evina osamljenost je razvidna že iz scenarija, ko se iz ogromnega New Yorka preseli v mirno sosesko brez prave skupnosti, hkrati pa jo ves čas spremljamo v odnosu s Kevinom, s katerim sta tudi v vizualnem smislu neločljiva – imata podobno frizuro, sploh pa je to najbolje vidno v prizoru, ko Eva potopi obraz v vodo, a se takoj zatem njen obraz spremeni v Kevinovega. Do njune vizualne ločitve pride šele potem, ko je Kevin v zaporu, ko sta torej tudi fizično ločena. S tem je Urša Menart želela opozoriti, kako lahko s preprostimi filmskimi triki dosežemo pomembne učinke, pri tem pa naredila primerjavo tudi s Kevinovim očetom in mlajšo sestro, ki v filmu že samo z vizualnega vidika delujeta popolna »outsiderja« in se v samo zgodbo niti ne moreta zares vključiti.
Film bi bil po mnenju Sobočanove primeren za študij objektnih odnosov, vse od neželene nosečnosti dalje, saj vez med otrokom in materjo velja za najmočnejšo vez med dvema osebama. Ženska mora v svojem življenju narediti prostor za otroka, pri čemer se mora marsičemu odreči, zato mame pogosto v sebi nosijo veliko agresivnega. Tega ne smejo prenesti v interakcijo z otrokom, a to stori Eva, ki Kevina ves čas gleda z depresivnimi očmi. Fenomenalna je igra otrok (mlajšega Kevina igra Jasper Newell), kajti Kevin se ves čas zrcali v maminem pogledu: tako kot ga gleda mama, se bo videl sam, Eva pa ga ves čas gleda kot svojega preganjalca, ki jo bo preganjal tudi po tem, ko bo prišel iz zapora. Film je glede tega zelo premišljeno zastavljen, saj očesnega kontakta praktično ni, tudi mati in sin pa se skoraj nikoli ne pojavita v istem kadru.
V takem primeru se torej poraja vprašanje, ali lahko sploh iščemo krivca oz. krivdo? Sobočanova je mnenja, da Eva ne čuti krivde, se pa uresniči tisto, kar je ves čas nosila s sabo, Urša Menart pa to razume, kot da se Eva kaznuje zato, ker je v sinu prepoznala del sebe. Zgodba torej govori o travmi, a je, gledano s perspektive mame, prikazana razdrobljeno – njen pogled opozarja na to, kaj bi lahko v preteklosti spremenila. Realnost se izkaže za objektivnejšo, preteklost pa je spominsko ukrivljena, vizualno bolj izčiščena in kristalizirana. Debata se je proti koncu razvila tudi v smer mnogih simbolov: mlajši Kevin, ki je prevelik za plenice, in starejši Kevin, ki je prevelik za obleke, bi tako lahko po režiserkinem mnenju simbolizirala otroka, ki je staršem zrasel čez glavo; eden izmed ključnih simbolov pa je zagotovo paradižnikova brozga, v kateri se Eva »kopa« na festivalu La Tomatina, kar spominja na »kopanje« v krvi, v čemer celo uživa.
Debata se je tudi s strani publike precej razživela, kar vsekakor kaže na uspešnost tovrstnih filmskih večerov. Prihodnjega, verjetno pa tudi zadnjega v letošnji sezoni lahko pričakujemo prvi torek v mesecu maju.
Naslovna fotografija je avtorsko delo Metke Kladnik.
Posnetek celotnega pogovora:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=2EfdOZGN4bk[/embedyt]
Mimogrede: Film je posnet po istoimenski knjigi avtorice Lionel Shriver, ki smo jo na Koridorju tudi recenzirali.
