Filmska osvežitev za konec poletja
Letošnje poletje je prineslo ponoven val vremenskih skrajnosti. Naj bo peklensko vroče ali neutrudljivo deževno, te razmere obremenijo in utrudijo tudi najbolj utrjene ume in telesa, zato je, če je le mogoče, že najkrajši oddih od skrbi in naporov nekaj, na kar ni dobro pozabiti. Odklopiti se, tako mentalno kot fizično, pomeni prisilno zamenjati miselnost, pridobiti distanco do realnih življenjskih in okoljskih razmer, jih videti v nekoliko drugačni luči in se lažje soočiti z njimi. Umetnost, sploh filmska, je pogostokrat pojmovana kot zgolj eskapistična zajčja luknja za pobeg pred resničnostjo, kar gotovo drži v mnogih primerih, toda tista zares dobra umetnost nam da misliti ali nam vsaj pusti, da nehamo misliti točno tam, kjer je to potrebno. Dobra umetnost nam omogoči potisniti glavo v pesek, a nas v tistem pesku vselej sooči z nečim drugim. Morda s čim pozitivnim, morda z negativnim, z elegantno poenostavljenim ali neskončno kompleksnim. S tem v mislih smo za vas pripravili 10 priporočil filmov in serij iz zadnjega leta za poletni ogled.
Alen Golež priporoča:
Moji prvi dve priporočili sta seriji s nasprotnih koncev spektra: Attack on Titan (Shingeki no Kyojin, 2013– ) in Beli lotos (White Lotus, 2021– ). Prva je za tiste z manj obveznostmi, saj je serija, ki s svojim temnofantazijskim, a vendar pretežno realistično zasnovanim svetom svoje občinstvo povleče v mrežo skrivnosti in ugank, zaradi katerih roka pogosto kar avtomatsko seže po naslednji epizodi. Gre za japonsko animirano serijo s kultnim statusom po vsem svetu, a naj vas podatek, da je prva sezona izšla že daljnega leta 2013, ne zavede v prehiter sklep, da serijo sestavlja brezkončno število epizod. Nasprotno, gre le za štiri sezone, ki so toliko let nastajale predvsem zaradi zapletene animacije, epizode pa v povprečju ne presežejo 25 minut in so zato zlahka prebavljive – vsaj s časovnega vidika. Z vidika vsebine pričakujte skrajno tematizacijo vojne in položaja vojakov v njeni brezupni logiki skozi postapokaliptični boj majhne človeške populacije proti brezumnim velikanom s srhljivimi nasmeški na človeka lačnih obrazih.
Za vse tiste, ki se vam opis te serije upira, pa priporočam Beli lotos, igrano HBO-jevo serijo, ki v nasprotju z velikopoteznostjo serije Attack on Titan odlikujejo dramatizacija banalnosti in pretanjenih subtilnosti v življenjih bogatašev na počitnicah. Beli lotos je antologijska serija, za zdaj sestavljena iz dveh pretežno nepovezanih sezon, in sploh druga sezona je eden boljših primerov tega, kako univerzalne premisleke o naravi medčloveških odnosov zapakirati v zabavno in lahkotno premiso o satiriziranju premožnih in brezdelnih.
Za naslednji dve priporočili sem izbral Obutega mačka: Zadnja želja (Puss in Boots: The Last Wish, 2022) in Pixarjeve Elemente (Elemental, 2023). Oba sta animirani visokoproračunski produkciji in zdi se, da tovrstni filmi danes še zmeraj, vsaj v Sloveniji, ne dobijo dovolj medijske in kritiške pozornosti – sploh glede na to, da v kakovosti presegajo mnoge sodobne igrane filme. Obutega mačka priporočam predvsem zaradi njegove formalne drznosti, saj združuje različne animacijske tehnike (najbolj opazno elemente 2D in 3D animacije), s čimer nas že na čutni ravni povleče v svet svojih pravljičnih likov. Najbolj ikonični od slednjih so Mačkovi antagonisti: zastrašujoča Zlatolaska in njeni trije medvedje ter klasični arhetip zlobnega volka, ki tukaj igra vlogo Mačkovega strahu pred smrtjo, potem ko ta izgubi osem od svojih devetih življenj in trepeta na svojem zadnjem. Obuti maček: Zadnja želja je sicer del novega vala vizualno inovativnih animiranih filmov, med katerimi sta tudi nedavni Spider-man: Potovanje skozi spider-svet (Spider-Man: Across the Spider-Verse, 2023) in Ninja želve: Mutantska ujma (Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem, 2023), ki je pravkar izšel v slovenskih kinih.
Pixarjevi Elementi so medtem še vedno precej previdni v svojem animacijskem slogu, a jih je ne glede na to treba izpostaviti kot enega bolj prijetnih filmov leta. Gre za romanco med ognjenim dekletom in vodnim fantom, ki se odvije v metropolisu, naseljenem s klasičnimi štirimi elementi narave. Ona je priseljenka, drugi elementi je ne marajo ali se je bojijo zaradi njenih plamenov (ki v resnici seveda sploh niso tako škodljivi), medtem ko je on … predvsem zelo solzav. Prikaz odnosa med tema likoma, Žarno in Valom, je izpeljan na izjemno ljubek način, ki vključuje veliko animacijskih akrobacij z fizikalnostmi njunih elementarnih teles in bo redkokoga pustil ravnodušnega. A največja posebnost Elementov je v tem, da Vala prepoznavajo kot skrajno čustvenega, s čimer si dovolijo biti pocukrani in čustveni kot le redkokateri sodoben romantični film. Elementi so prežeti s trenutki, ki vzbujajo občutek kremža, kar bi sicer lahko bilo slabo, a je ta kremž naravno vgrajen v zgodbo in je v likih prepoznan kot del vsakdana, kot del vsakega od njih – in nas. Pixar nam v tej romanci pokaže, da je življenje kljub vsej svoji resnosti lahko ljubko, da je ljubezen ljubka in solzava in kremž, a da morda prav v tej neovirani čustvenosti korenini lepota vsega lepega in dobrota vsega dobrega okoli nas.
In za konec še nekoliko bolj dramatičen zaključek, Oppenheimer (2023) Christopherja Nolana. Kot večina režiserjevih filmov tudi ta od nas zahteva 110 % pozornosti, da mu lahko sledimo. Že s tem nas povleče vase, in če uspemo obdržati koncentracijo, nam da občutek, da gledamo maratonski film – glavo nam zasiči z informacijami in ne dopušča vsiljivih prebliskov iz zunanjosti. Sama tematika atomske bombe in posledic njene izdelave je obravnavana dovolj tankočutno, da nas prepriča o monumentalni grožnji, ki jo svetu še danes predstavlja ta naprava, pomnožena v rokah velesil, obenem pa neumorni tempo dogajanja ustvarja trilerski suspenz. S tem nam odvrne misli od sedanjosti, od poplav in požarov, ter nas preusmeri na razmislek o potencialni jedrski vojni, ki se v primerjavi z okoljskimi katastrofami zdi precej oddaljena in malo verjetna. In ta občutek je – na nek ironičen način – prijeten. Čeprav bi po vseh pravilih moral biti, Oppenheimer ni depresiven film, saj se njegova tematika kljub svoji srhljivosti izkaže za drugorazredno. In kadarkoli kaj srhljivega postane nepomembno, je to blagodejen, četudi še tako čuden premik perspektive.
Vanja Gajić priporoča:
Tudi v preteklem letu trend biografskih dram, serij in dokumentarcev o zvezdnikih ni usahnil. Še več, celo Christopher Nolan se je z Oppenheimerjem lotil biopic žanra. Kljub hiperprodukciji in prežvečenosti teh vsebin se med njimi kdaj najde tudi kakšna, ki izstopa. Dvodelni dokumentarec Pretty Baby: Brooke Shields (2022) obravnava kariero in medijsko podobo Brooke Shields skozi njeno lastno, sedaj odraslo perspektivo. Dokumentarec sam po sebi ni nič posebnega v smislu strukture ali vizualij – ubere namreč tipičen talking heads pristop, kjer se mešajo vtisi glavnega subjekta, njenih sodelavcev in prijateljev ter distanciranih vpogledov strokovnjakov. V te intervjuje so umeščeni arhivski posnetki in fotografije snemanj in intervjujev iz njene mladosti. A Shields s samozavednim in družbeno ozaveščenim vpogledom v svoje življenje ponudi uravnoteženo pričevanje o družbenem fenomenu seksualizacije in sočasnega obsojanja mladih deklet, ki ga je utelešala, naj si je to želela ali ne.
Tudi naslednji film se na nek način lahko umešča v biografski žanr. Gre za dokumentarec Wernerja Herzoga, Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta (The Fire Within: A Requiem for Katia and Maurice Krafft, 2022), ki je bil del programa na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma. Dokumentarec spremlja življenje in delo Katie in Maurica Kraffta, dveh francoskih vulkanologov, ki sta svojo fascinacijo nad vulkani dokumentirala tudi s kamero. Iz teh arhivskih posnetkov je Herzog sestavil film, ki se v veliki meri zanaša prav na moč njunih posnetkov izbruhov vulkanov in prelivajoče se lave. Komentar posnetkov priskrbi kar Herzog sam, ki film strastno narira s svojim značilnim, občasno bizarnim glasom. Zanimivo je, da je istega leta režiserka Sara Dosa iz istih posnetkov ustvarila še en dokumentarec o istih subjektih z naslovom Fire of Love. Ponuja se torej možnost za double bill o vulkanskih pustolovcih.
Še en film iz FDF-ja, ki se mi je letos vtisnil v spomin je Pohod na Rim (Marcia su Roma, 2022). Tudi ta dokumentarni filmski esej je v večini sestavljen iz arhivskega materiala, s pomočjo katerega obravnava vzpon Mussolinijeve fašistične stranke. Režiser Mark Cousins teme fašistične propagande nagovarja z vidika fascinacije nad možnostmi in zmožnostmi filmske montaže. Z analizo prizorov filma Mi! (A Noi!, Umberto Paradisi, 1922) Cousins razgali vizualne manipulacije propagandnih materialov in tako dekonstruira moč fašizma. Režiser razbije mite o množičnem, zmagovitem pohodu, ki naj bi ga vodil Mussolini osebno, čeprav takrat sploh ni bil v istem delu Italije. Z osredotočanjem na tehnične elemente propagandnih materialov in seciranjem njihovega ustroja, se film tudi izogne morbidnemu poveličevanju Mussolinija, v katerega včasih zapadejo dokumentarci o zgodovinskih osebah, tudi ko jih prikazujejo v negativni luči.
Za odmik od realnosti in dokumentaristike zaključujem z dvema malenkost bolj eskapističnima filmoma. Cha Cha Real Smooth (2022) je indie romantična dramedija, ki obenem ponuja popoln odmik v svet medosebne kemije romantičnih komedij, in toplino naklonjenosti in zapletenih medosebnih odnosov, ki jo najdemo v indie dramah. Z zgodbo o izgubljenem Andrewu (Cooper Raiff), ki po faksu ne ve zares, kaj bi sam s seboj in začne delati kot »party starter« na bar micvah, film deluje kot mešanica serije Ramy (2019– ) in filmov Obvious Child (2014) in Peanut Butter Falcon (2019). Z zadnjim filmom si nima skupne le Dakote Johnson, ki v obeh nastopa kot osrednji ženski lik, ampak tudi avtentično reprezentacijo invalidnih likov. V Peanut Butter Falcon glavni lik filma upodablja ga igralec z Downovim sindromom, Zack Gottsagen. V Cha Cha Real Smooth Lolo igra Vanessa Burghardt, ki je, prav tako kot njen lik, avtistična. Sodelovanje invalidnih igralcev filmoma doda toplino in iskrenost, ker igralca sama informirata svoja lika na načine, kot jih scenaristi in režiserji brez njunih izkušenj ne morejo. To iskrenost poglobi tudi zavedanje, da niso le dodatek, ki film dela bolj relevanten, ampak je bilo ustvarjalcem dejansko mar za te like in igralce ter so zgodbo zgradili okoli njih.
Zadnji film na seznamu po grajski avgustovski predpremieri v Kinodvor prihaja šele sredi septembra, a si ga vsekakor splača zacahniti. Čeprav nam letošnja edicija Filma pod zvezdami ni ponudila prav dosti filmov, ki jih ne bi bili deležni že na lanskem Liffu in letošnjem kino sporedu – pravzaprav so imeli glede na nestabilne vremenske razmere obiskovalci srečo, če se je projekcija sploh odvila – se je v program prikradel tudi novi film produkcijske hiše A24, Pretekla življenja (Past Lives, 2023), režijski prvenec kanadske Korejke Celine Song. Pretekla življenja subtilno raziskuje povezavo med otroškima prijateljema, ki sta izgubila stik, ko se je Nora z družino preselila iz Južne Koreje v ZDA. Dvajset let kasneje se prek družbenih omrežij ponovno povežeta in tako nas film popelje skozi zapleten, čezcelinski, skoraj romantični, a predvsem neuresničen odnos med protagonistoma, ki sta tako kot mi ujeta med svojim dejanskim življenjem in spraševanjem o tem, kaj bi bilo, če bi bilo.
Lektoriral: Alen Golež
