Filmska kritika v slovenskem prostoru: včeraj, danes, jutri @THL, 12. 9. 2016

Trubarjeva hiša literature je v sodelovanju z Društvom ŠKUC in KUD-om Anarhiv gostila tretji dogodek cikla »Od podobe do besede«, pod vodstvom filmske kritičarke, kulturologinje in filozofinje Nine Cvar. V slabi uri je z gostoma – dr. Martin Majcen, neodvisni filmski kritik, in dr. Maja Krajnc, odgovorna urednica revije KINO! – morda presplošno razpravljala o filmski kritiki in skorajšnji borbi za njeno uveljavitev med ostalimi vrstami kritike, kjer se filmska večkrat zdi spregledana in zapostavljena.

Nekaj besed je bilo na začetku namenjenih samemu ciklu in gostoma, ki imata po besedah vodje pogovora vpogled ne le v filmsko tekstualnost, ampak tudi v politiko v ozadju filmskih del. Vsi trije so se zatem strinjali, da je področje akademskega pisanja o filmu pri nas osiromašeno.

Gosta sta bila najprej prisiljena odgovoriti na nehvaležno in trivialno vprašanje, kaj za njiju pomeni filmska kritika. Krajnčeva je v odgovoru sprva izpostavila, da pri reviji KINO! težijo k bolj esejističnemu pisanju, pri katerem pa jo vselej moti formulaičnost, ko se nizajo pričakovani elementi in vehementne sodbe. Zavzema stališče, da filmski kritik ne sme špekulirati in da filmsko delo obravnava takšno, kakršno je. Iz slednjega je izpeljala to, da je pri pisanju kritike potrebno zajeti film kot celoto in se ne osredotočati na vsako izrazno sredstvo posebej. Svoj odgovor pa je zaokrožila z mislijo, da bi kritika morala približati film in filmsko umetnost publiki. Majcen se je s slednjim strinjal, dodal je, da je filmska kritika redek pojav v družbi, filmski kritik pa je člen družbe, ki mora presojati o kvaliteti filmskih delih. Odgovor sogovornice je nadgradil z izjavo, da mora filmska kritika vedno reinterpretirati film – se pravi, da filmski kritik poda svoje videnje filma, ki ne sme biti šablonsko ali neizvirno. Po njegovem mnenju kritik ne sme biti kritizerski, je pa iz lastnih izkušenj izpostavil, da si bralci filmskega kritika večkrat zapomnijo po negativnih kritikah, četudi je te moč prešteti na prste ene roke.

Voditeljica se je z obema strinjala in pogovor preusmerila na področje etičnosti in političnosti pri neodvisni filmski kritiki in njenim mestom na splošno. Kot predstavnik neodvisne filmske kritike se je prvi odzval Majcen, ki je izpostavil problem resnice pri filmski kritiki. Sam vidi prednost neodvisne filmske kritike ravno v tem, da se ni treba podrejati (včasih povsem političnim) direktivam uredništva – pri čemer je za primer navedel večje časopise v ZDA –, da si v svojem delu bolj samostojen in neomejen. Maja Krajnc je zgolj dodala, da – kot urednica – podpira delo urednikov pri filmskih revijah. Povedano iz lastnih izkušenj se urednik določene filmske revije pri nas ne ukvarja le z vsebinsko platjo, ampak tudi z vso birokracijo in vsem, kar morda ne spada pod »uredništvo filmske revije« in bolj spominja na delo nekega poslovodskega upravljalca.

Nadaljevali so o položaju filmske kritike v domačem okolju in vprašanju, ali ima filmska kritika enakovreden položaj v primerjavi z ostalimi, npr. literarno. Obema gostoma se, gledano zgodovinsko in aktualno, zdi filmska kritika podrejena in preslabo financirana. Višek naj bi doživela v času Silvana Furlana in sodobnikov, nakar razvodeni in nikdar več ni na podobni ravni. Majcnu se zdi še posebej moteče, da o filmu pišejo ljudje, ki se s filmom primarno ne ukvarjajo, s čimer se je druga gostja zelo strinjala.

V nadaljevanju so se posvečali pomembnosti filmskih delavnic danes in generacijam – njihovim specifikam, odnosu do filma ter primerjavi s prejšnjimi z vidika percepcije filmske umetnosti. Kot izvajalka delavnice filmske kritike Ostrenje pogleda, ki se je udeležujejo predvsem dijaki in študenti, je Krajnčeva izrazila veselje nad tem, da lahko sodeluje z lucidnimi mladimi misleci, a vendarle – skozi delovanje na delavnici in pri Kino-katedri v Kinoteki – opaža pomanjkanje kritičnosti mladih, tako pri filmski kritiki, kot tudi na splošno, pri zaznavanju sveta okoli sebe. Filmskih delavnic je danes veliko več kot pred samo nekaj desetletij, a je samo delo filmskega kritika drugačno. Po mnenju Majcna je digitalizacija sprožila individualizacijo dela filmskega kritika, kjer poudarek ni več toliko na skupinskem delu članov določene revije, ampak je lahko celotno delo opravljeno samostojno in prek interneta.

Tematika, ki pa se jo je potrebno vsaj dotakniti, je (finančna) podpora države poglobljeni oz. strokovni filmski kritiki pri nas. Gostja je izstrelila, da je ne samo tovrstna, temveč tudi filmska kritika na splošno preslabo finančno podprta. Sama kot urednica revije KINO! skupaj s pisci prejema zgolj simboličen honorar, tako da se ji uredniško delo večkrat zdi kot prostovoljno delo, ki ga opravlja zaradi lastnega entuziazma, ki ji ga (k sreči) ne zmanjka. Moti jo tudi, da so večje založbe vedno bolje podprte, manjše pa vedno manj, zaradi česar se stanje filmske kritike danes v splošnem kaj dosti ne spreminja. V podobnem tonu je nadaljeval Majcen, ki se mu pogoji za delo filmskega kritika v letu 2016 zdijo zelo slabi predvsem z vidika financiranja, saj so se honorarji, v primerjavi s preteklimi desetletji, znižali celo za 60 %.

Po hipnem srečanju z realnostjo je Nina Cvar povedala anekdoto, ko so jo na Radiu Študent vprašali, zakaj je večina filmskih kritikov mlajših od 30 let. Tako njej kot tudi Majcnu se 30. obletnica življenja na našem planetu zdi neke vrste mejnik, kjer družina in »resna služba« sčasoma preglasijo ukvarjanje s filmsko kritiko. Sam pa je (Majcen) ta problem rešil tako, da se je v določenem aspektu skomercializiral – ne posveča se zgolj daljšim esejističnim besedilom, ampak tudi  poročilom festivalov, krajšim recenzijam ipd.

Proti koncu druženja so ocenjevali domačo filmsko kritiko v odnosu z ostalimi državami in globalnimi trendi. Gosta sta soglašala, da lahko nadobudni filmski kritik pridobi več znanja z branjem strokovne literature o sedmi umetnosti kot filmskih kritik. Pristavila sta še, da se mora filmski kritik nenehno izumljati, se preiskovati in ne sme zapasti v slogovno posnemanje trendov.

Štafeto so za konec govorniki predali še gledalcem, besedo pa je prevzel »šef« Kino kluba Ljubljana in arhitekt Marko Mitja Feguš, ki je v neznosno soparni sobi THL nostalgično, z obsežnim monologom odprl okno v svet za časa prejšnje države, poslušalce popeljal po muzeju domače filmske umetnosti ter s tem poskrbel, da je bilo to (pre)kratko srečanje z uglednimi gosti še toliko bolj edinstveno.