Primerjalna recenzija: trilogija Igre lakote – knjige vs. filmi

Suzanne Collins, avtorico Iger lakote, so mediji po neverjetnem uspehu trilogije obtožili, da je idejo dobila pri Battle Royale (Koushun Takami, 1999) – vendar tudi slednji slasher ni čisto izviren, kar spomnimo se knjige The Long Walk Stephena Kinga iz leta 1979. Ne glede na špekulacije pa ni toliko pomembno, od kod je prišla zgodbena zasnova, bolj smiselno se je osredotočiti na fenomen, imenovan Katniss Everdeen. Katniss je namreč protagonistka franšize Igre lakote, ki končno ni še ena v vrsti nemočnih princesk, čakajočih na rešitev, ampak izjemno kompleksna osebnost, ki se lahko zanaša samo nase. Collins je tako odprla svet distopije ženskemu glasu, spotoma pa pripomogla še k ikonskemu vzponu Jennifer Lawrence, ki se je prelevila v filmsko verzijo Oponašoje. V nadaljevanju nas bo zato zanimalo, kakšno Katniss in kakšno fiktivno državo Panem so nam dale knjige ter v kaj so ju potem pretvorili filmi. Priznati je namreč potrebno, da gre za eno bolj verodostojnih predelav knjig v filme, sploh če imamo za primerjavo franšizi, kot sta Labirint (Maze Runner) in Razcepljeni (Divergent). V seriji Igre lakote so med letoma 2008 in 2010 izšle tri knjige (Arena smrti (The Hunger games), Kruto maščevanje (Catching Fire) in Upor (Mockingjay), ki so jih nato med letoma 2012 in 2015 upodobili štirje filmi z istimi naslovi, pri čemer je zadnja knjiga razdeljena v dva filma.

Katniss je v knjigah pripovedovalka zgodbe, zato se nam dogajanje razkriva skozi njen notranji monolog. Vse, kar izvemo, izvemo od nje, in vse, kar čutimo, čutimo skoznjo. Tega v filmih seveda ni – če smo iskreni, bi bil voice-over na tem mestu grozna ideja –, zato dobimo (pre)več konteksta. Ta širši pogled je moteč, tako z njo namreč ne čutimo strahu, zmede, nemoči, ampak postanemo zunanji opazovalec. Katniss v knjigah ne analizira situacij, nima pregleda nad stvarmi, saj je vržena v dogajanje, poleg tega se ji to ne zdi ključno za preživetje – in počne res samo tisto, kar je. To lahko razberemo na primer iz tega, kako razmišlja o delitvi Panema na Kapitol in okrožja: »Vem, da nam ne povedo vsega. Vendar si zaradi tega redko razbijam glavo. Saj sploh ni pomembno, kakšna je resnica. Zaradi nje ne dobim hrane na mizo.« Filmska Katniss je bolj prijetna, topla, v knjigah je njen značaj mnogo hladnejši. Zaveda se krutosti svojega sveta, ne želi imeti otrok in nenehno zavestno ignorira čustva, ki bi jo lahko ovirala pri preživetju, zato težko kogarkoli spusti blizu. Zaveda se, da ji bo poza trdnosti pomagala na igrah, ob prazniku žetve, ko se namesto sestre Prim javi za tributko, razmišlja: »Vsi bodo opazili moje solze in prepoznali me bodo kot lahek plen. Kot slabiča. Nikomur nočem dati tega zadovoljstva.« Seveda je misli nesporno lažje prikazati v knjižnem formatu, sploh če gre za prvoosebno pripoved, vseeno pa je filmska Katniss v dobrih rokah – Jennifer Lawrence mora vse to izražati le s svojo podobo, kar ji izjemno dobro uspeva, zato ni nič čudnega, da jo mnogi z vlogo preprosto enačijo. Lawrence se je namreč vanjo poglobila do te mere, da je postala Katniss, dekle, ki se igra z ognjem.

Če smo že pri čustvih, moramo nekaj besed nameniti še ljubezenskemu trikotniku, kakor so ga na vsak način hoteli izpostaviti filmi. V knjigah ta namreč ni tako potenciran, sploh pa ima Katniss o obeh »izbrancih«, Galeu in Peeti, precej netipične misli. Gale je na začetku njen najboljši prijatelj, malo starejši od nje, zato niti nima priložnosti, da bi ga začela dojemati na bolj čustven način. Ko opazi, da se druga dekleta nad njim navdušujejo, si misli: »Ljubosumna sem, toda ne zaradi tipičnih razlogov. Dobrega partnerja za lov je težko najti«. Nanj se še najbolj zanaša kot na nekoga, ki bo skrbel za njeno družino, če je ne bo nazaj iz arene. Peeta se ji zdi na začetku precej nadležen, nenehno ima občutek, da je njegova dolžnica, ker ji je v otroštvu rešil življenje. »Prav gotovo me bo kdo prehitel, preden mi ga bo uspelo ubiti,« si misli takrat. Kasneje spozna, da je predober za igre, v mislih ga poimenuje »dobri Peeta Mellark«, pri čemer jo skrbi: »dobri ljudje znajo zlesti v moje srce in se tam zasidrati. Tega Peetu ne morem dovoliti. To je izključeno.« Seveda tudi v knjigah romanca ni povsem izpuščena, toda vsi (vključno s Peeto in Galeom) se zavedajo, da bo Katniss izbrala tistega, brez katerega ne more preživeti, ne pa kogar bo izbralo njeno srce. V knjigah se bolj ubada s tem, da je Peeta predober za tak svet in tudi zanjo, po drugi strani pa jo vedno bolj skrbi Galeova militantnost, ki je eden izmed razlogov za žalostno smrt njene sestre v zadnjem delu, česar mu ni zmožna nikoli odpustiti. Ta aspekt je v filmih prikazan verodostojno, sploh v zadnjih dveh. Peeta je malo drugačen – v knjigah je dober in sproščen govorec, ki zna vedno poiskati pravo besedo, Katniss je v primerjavi z njim pri javnem nastopanju prav nebogljena. V filmih so njeno močno osebnost preveč izenačili s tem, da mora imeti tudi neomajno samozavest. Predsednik Snow je v filmih in knjigah prikazan enako negativno, črno in enoplastno, je pa v knjigi zaradi več podatkov vsaj malo bolj razdelan. Ostali junaki in odnos Katniss do njih so večinoma zvesti knjižnim predlogam, le da so poudarki včasih spremenjeni ali zamenjani (recimo v primeru Cinne, ki ima večjo vlogo v knjigah, ter Effie, ki ima večjo vlogo v filmih).

Ustavimo se še pri brutalnosti franšize. Že sama premisa obljublja klanje in vse, kar spada zraven, vendar so knjige pri tem veliko bolj neusmiljene od filmov – če bi se filmi držali knjižnih opisov, bi si lahko brez problema prislužili oznako R: »Deli mojega starega telesa svetijo belo in bledo, jaz sama pa spominjam na krpanko, sešito iz človeške kože. Moji lasje so delno zgoreli,« se opisuje Katniss, medtem ko se spominja, »kaj se je zgodilo tik pred bolečino, ko sem gledala mojo mlajšo sestro, kako se spreminja v živo baklo«. Film olepšuje tako telesna kot duševna stanja: Peeta ima v filmih obe nogi, Katniss nima grozljive brazgotine na roki, ki ji je ostala od lokalizatorja, v knjigah nenehno beremo o ognojkih, mehurjih, krvoločnih mutantih, eksplozijah, poškodbah, zevajočih ranah, kričanju, mučenju ipd., da ne govorimo o posttravmatskem stresu, ki je prisoten pri večini nekdanjih tributov, film pa ga odpravi precej na hitro – nekaj objemov in prejokanih noči in je že vse dobro (k temu se še vrnemo). Vsi skupaj delujejo preveč neranljivo, preveč hollywoodsko estetsko popackani s kapljicami krvi na pravem mestu, pa tudi preveč siti; knjige niso brez razloga imenovane Igre lakote, večina prebivalcev v okrožjih je ves čas sestradana, ljudje zaradi podhranjenosti umirajo na ulicah, če pa že jedo, gre za uborne obroke – v filmih tega praktično ni. Kontrast s Kapitolom glede hrane je v filmih premalo viden; tam imajo namreč zabave, kjer se nažirajo do sitega, potem pa hodijo bruhat, da bi lahko jedli naprej – nekaj, kar se zdi Katniss in Peetu popolnoma nepredstavljivo, bogoskrunsko, za njiju so to »ljudje, ki niso nikoli spoznali lakote«.

Je pa Kapitol prekrasno dizajniran, celotna vizualna osnova iz knjig je v filmih več kot odlično izkoriščena. Blišč Kapitola in njegove barve, razkošje, pretiravanje, obleke, ličila, vse to zvesto sledi knjigam: »Vse barve se zdijo umetne. Rožnata je preveč močna, zelena preveč bleščeča, zaradi rumene bolijo oči.« Tu se zgodijo najbolj ključni kontrasti, saj gre za sivine proti barvam, razkošje proti bedi, in če filmom ne uspe preveč pri lakoti ali brutalnosti, so glede barvne palete popolnoma dodelani. Tudi nekatere scene, ki so v knjigah bistvene, so na film prenesene z neverjetnim občutkom. Takšna je recimo scena z mrtvo tributko Rue, pa tista z Obešenčevim drevesom, nasploh sta obe sceni, pospremljeni s petjem, praktično nepozaben del filmov. Nadalje filme obogatijo nekateri dodatki režiserja, eden takih je gotovo siv prizor vlaka, ki se pelje mimo betonskega zidu, na katerem je z živo rdečimi črkami napisan grafit »The odds are never in our favor« (Usoda ni nikoli na naši strani). Nasploh se je filmska franšiza razživela v zadnjih dveh delih, ko se bolj osredotoči na upornike in politiko, celotna revolucija je prikazana skoraj še bolj kompleksno kot v knjigah, predvsem zaradi odličnih igralcev (pokojni Philip Seymour Hoffman kot Plutarh in Julianne Moore kot Alma Coin). Umanjka samo zaključna scena Katniss in Plutarha, ki je v knjigah močna, vendar je to popolnoma razumljivo, saj je niso uspeli posneti zaradi igralčeve prezgodnje smrti. Enako intenzivno kot v knjigah je tudi Katnissino naraščajoče sovraštvo do predsednika Snowa: »Sedaj se držim le ene preproste misli: predstavljam si Snowa in hkrati v svoji glavi slišim šepet: Ubila te bom.« Pasti politike in vojaške strategije so prikazane verodostojno in realistično. »Za Oponašojo si bomo izmislili najbolj izjemen videz, potem pa bomo izdelali osebnost, ki ji bo pripadala,« Katniss razložijo uporniki, in ubogo dekle, ki je šlo skozi pekel, da bi obvarovalo svoje ljube, na lastni koži občuti posledice vsega, česar ne more in ni mogla nikoli nadzorovati, kaj šele pri tem zmagati.

Celotna franšiza nosi zelo močno sporočilo, da v vojni ni nihče junak, saj mora vsak početi stvari, ki jih drugače ne bi. Katniss recimo ubije nedolžno civilistko (»Brez razmišljanja jo ustrelim naravnost v srce.«), tudi v areni pusti za seboj kar nekaj žrtev, toda nič od tega je ne naredi junaške, ampak le potrjuje njeno vrženost v situacijo, iz katere je nemogoče pobegniti, ne da bi pri tem žrtvovala svoj čut za moralo – to naredi zato, da bi obvarovala »dobre« ljudi (Prim, Peeta), pa čeprav bo cena zanjo visoka. Filmi to njeno vlogo Oponašoje vseeno malo preveč romantizirajo, sploh na koncu, ki je osladen, idiličen in prehitro opravi s travmo, ki jo je povzročilo dogajanje. Manjka jim surovost, ki je najbolj prepoznaven element knjig – nič ni lepo, nič ni zmagovito, vse je le vojna, umiranje, in vse to ostane, ko je vojne že zdavnaj konec. »To noč vse v mojih sanjah kriči,« pravi Katniss. Sicer ima v epilogu franšize otroka in se je naučila živeti z brazgotinami, a zaveda se, »da se igrata na pokopališču« in da jima bo morala nekega dne povedati »o svojih morah. Zakaj prihajajo. Zakaj ne bodo nikoli izginile.« Čeprav filmski konec rahlo razočara, je celotna filmska predelava kakovostna in uspe posredovati žalostno in kruto sporočilo knjig: Vojne ne moreš zmagati, lahko jo samo preživiš.

Knjige:

1. Suzanne Collins – The Hunger Games, 2008 (slo. Arena smrti, 2011)
2. Suzanne Collins – Catching Fire, 2009 (slo. Kruto maščevanje, 2011)
3. Suzanne Collins – Mockingjay, 2010 (slo. Upor, 2012)

Založba: Koleda

Prevajalki: Kristina Dečman, Lidija Cerk

Filmi:

1. The Hunger Games / Igre lakote: Arena smrti

(12. marec 2012, Slovenija 22. marec 2012)

Rež. Gary Ross

2. The Hunger Games: Catching Fire / Igre lakote: Kruto maščevanje

(11. november 2013, Slovenija 21. november 2013)

Rež. Francis Lawrence

3. The Hunger Games: Mockingjay – Part 1 / Igre lakote: Upor – 1. del

(10. november 2014, Slovenija 20. november 2014)

Rež. Francis Lawrence

4. The Hunger Games: Mockingjay – Part 2 / Igre lakote: Upor – 2. del

(4. november 2015, Slovenija 19. november 2015)

Rež. Francis Lawrence

Igralska zasedba: Jennifer Lawrence, Josh Hutcherson, Liam Hemsworth, Woody Harrelson, Donald Sutherland, Philip Seymour Hoffman, Julianne Moore