FFF: Bučko (Ma vie de Courgette, rež. Claude Barras, 2016)

Claude Barras pokaže, kako učinkovito lahko uporaba lutkovne animacije pripomore k obravnavi tako resnobne tematike, kot je disfunkcionalnost družinskega življenja, še posebej, ko gre za otroški film. Glavni junak Ikar (z vzdevkom Bučko) se po smrti svoje mame alkoholičarke znajde v sirotišnici. Sprva tam med vrstniki ni sprejet, a sčasoma se v skrhane otroške duše naseli zaupanje in stkejo se pristne prijateljske vezi.

Zanimivo je, da Bučko javnih institucij, za razliko od mnogih drugih filmov, ne prikaže kot sveženj hladnih ustanov. Policijo in socialne delavce predstavljajo posamezniki, ki se trudijo in jim je mar za dobrobit otrok. Ti se zato ne počutijo odrinjene na rob, kljub travmam, ki se odražajo v močenju postelje, agresivnem vedenju in nizki samopodobi. Film tako ni kritika širše (organiziranosti) družbe, ampak cilja na posameznike – starše, ki so se zaradi svojega neodgovornega ravnanja znašli v brezizhodnem položaju, kjer so končno ceno plačali predvsem njihovi potomci.

Ne glede na mestoma temačne sekvence, Bučkova barvita animacija vseskozi poudarja optimističen pogled na svet, ki pa ni pretiran in ne dopušča zlorabe happy enda v melodramatične namene. Prav nasprotno, pesem v odjavni špici Le vent nous portera v izvedbi Sophie Hunger doda pridih poetičnosti in še podčrta glavni Bučkovi vrednoti – (ponovno vzpostavljeno) zaupanje in ljubezen.

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=3nRwYWVxjRU[/embedyt]