FFF: Brigitte Drodtloff: »Družba je večinoma zelo nezaupljiva do tistih, ki so ‘drugačni’, in se do njih vede napadalno, saj se zaradi njih počuti negotovo.«

Brigitte Drodtloff je v Romuniji rojena nemška režiserka, producentka, scenaristka in dramaturginja. S svetom filma in televizije se je spoznala že v rani mladosti, ko je na romunski televiziji vodila otroško oddajo v nemškem jeziku. Kasneje je v Nemčiji sodelovala predvsem pri pisanju scenarijev za televizijske serije. Na letošnjem Festivalu frankofonskega filma se je predstavila s kratkim filmom Človek (Omul, Nemčija, 2014), ki prevprašuje odnos družbe do dobrote in dobrih del nasploh ter ji brezkompromisno nastavlja zrcalo. Kamera sledi neznancu, ki se odpravi na lokalno tržnico, kjer postavi manjšo stojnico. Mimoidočim otrokom deli igrače, kar zmoti ostale prodajalce, ki sicer prodajajo sadje.

V Slovenski kinoteki se je s Koridorjem pogovarjala o današnjem stanju v družbi, vrednotah, ki vladajo, in nestrpnosti, za katero se zdi, da je postala že del družbenega vsakdana.

Sporočilo vašega filma se zdi precej jasno. Kje ste dobili navdih za Človeka?

Verjamem, da je bil vsak izmed nas na neki točki v življenju, medtem ko je počel nekaj dobrega, narobe razumljen. Tudi Jezusovih dejanj nihče ni razumel kot dobre. Živimo v družbi, kjer zares šteje le denar.

Smo kot družba prišli tako daleč, da je nenavadno, če se vedemo človeško – da je človeško ravnanje nekaj nepotrebnega, odvečnega?

To je ključen problem, s katerim se soočamo. S svojim filmom sem želela dati upanje tistim, ki jim ni vseeno. Naša življenja so postala brezciljno hitenje, saj nas svet, v katerem živimo, sili k nenehnemu (samo)dokazovanju, zato postajamo vse bolj egoistični. Zaradi samoljubja so nekateri pripravljeni uničiti vse, kar je drugačno od njih, vse, kar ni v skladu z njihovimi prepričanji. Taki ljudje se bojijo biti dobri.

Družba je večinoma zelo nezaupljiva do tistih, ki so »drugačni«, in se do njih vede napadalno, saj se zaradi njih počuti negotovo. Mislim, da so dobra dejanja posameznikov velikokrat napačno interpretirana ravno zato, ker ljudje sklepajo, da se za temi dejanji skriva nek globlji, individualni interes – in to je najboljši odsev razmer v družbi.

Film ste snemali v Romuniji. Se tematika osredotoča predvsem na romunsko družbo, ali je univerzalna?

Tematika je v splošnem univerzalna. Film smo snemali v mojem domačem mestu v Romuniji. Mesto mi je zares pri srcu in to je bil glavni razlog, da sem ga izbrala za prizorišče filma. Marcel Iures, ki igra glavnega protagonista, je uspel le z nekaj besedami zajeti vse, kar sem želela kot režiserka prenesti na platno. Zame je bilo ključno, da namesto dialogov »govorita« njegova obrazna mimika in telesna govorica.

Veliko ustvarjate tudi v Nemčiji. Kako bi primerjali delovne pogoje v obeh državah in kako obe kinematografiji?

Spet se vse vrti okoli denarja. Po rodu sem pol Nemka in pol Romunka, sedaj pa že več kot trideset let živim v Nemčiji. Nemčija ima veliko in razvito filmsko kot tudi televizijsko industrijo. Posledično so zneski, s katerimi delajo filmski ustvarjalci, večji. Vse projekti so dobro organizirani in natančno načrtovani.

Na drugi strani se v romunski kinematografiji obrača veliko manj denarja. V takem okolju moraš biti pripravljen iskati rešitve, pri tem pa mora sodelovati celotna filmska ekipa. V romunskih filmih je veliko improviziranih prizorov, to je nekaj vsakdanjega. Kar sploh ni slabo, saj taki prizori filmu vdihnejo določeno »svežino«, kar se pri natančnem sledenju scenariju ne more zgoditi. Delo pri projektih z manjšo produkcijo ti da možnost svobode, saj lahko eksperimentiraš po mili volji. Tako dobiš drugačen pogled, novo perspektivo, ki je nekaj posebnega. V Nemčiji so v porastu neodvisni filmi, s katerimi ustvarjalci preizkušajo svoje ideje, v Romuniji pa je tak način dela nekaj vsakdanjega. Ker nisi odvisen od investitorjev, ki so prispevali za tvoj projekt, lahko počneš stvari samostojno, bolj na svojo roko. Četudi kdaj narediš napako, se iz nje prej ali slej kaj naučiš.

In kot sem že omenila – česar ne morem poudariti v dovoljšni meri – Romunija premore veliko zares nadarjenih igralcev, ki so izjemni v improvizaciji.

V čem je skrivnost?

Gre za kombinacijo filmske šole, ki ima odličen oddelek za šolanje profesionalnih igralcev, in romunskega temperamenta oziroma značaja. Romunija je latinski narod, ki je zelo odprt, medtem ko, če za primerjavo vzamemo Nemce, so ti veliko bolj natančni, premišljeni. Nemški igralci so navajeni igrati »z glavo«.

Konec Človeka je optimističen. Ste tudi sami v življenju tako pozitivni?

Seveda, sem optimistka. Kot umetnik vidiš veliko stvari, ki se te dotaknejo. Verjamem, da ima vsaka situacija temno in »sončno« stran. V življenju poskušam na vsakem koraku videti slednjo, kar pa ni vedno najbolj enostavno (smeh).

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Še naprej želim snemati filme, predvsem take z univerzalnimi temami. Posvetiti se želim tudi določenim zgodovinskim tematikam, ki se mi zdijo primerne za prenos na filmsko platno.