FDF: Sonita
Rokhsareh Ghaemmaghami, iranska filmska ustvarjalka, je s svojim dokumentarnim portretom mlade afganistanske glasbenice Sonite Alizadeh morda rešila uporno najstniško dušo pred bridko prihodnostjo, hkrati pa je ob vprašanju vloge ženske v afganistanski kulturi predani tradiciji in problemu dogovorjenih, prisilnih porok, ki iz nje izhajajo, odprla tudi vprašanje vloge filmarja v zgodbi, ki jo poskuša dokumentirati.
Sonita, danes osemnajstletna glasbena ustvarjalka, je pri rosnih osmih letih z družino prebežala iz vojnega Afganistana v Iran. V Iranu ni bila upravičena do formalne izobrazbe, saj ni imela nobenega dokumenta, niti rojstnega lista. Zanjo se je zavzela socialna delavka v neprofitnem centru v Teheranu, ki skrbi za dekleta z ulice, kjer je Sonita najbolj od vsega uživala v raperskih nastopih pred svojimi sovrstnicami. S svojo neverjetno pozitivnostjo, zagnanostjo, sanjavostjo in prepričanostjo, da bo njeno življenje drugačno od tistega, ki ji je namenjeno, je očarala tudi režiserko, ki je z očesom kamere tri leta sledila njenemu življenju. Vendar ne gre za preprosto opazovanje mladega dekleta; prisotnost avtorice je zaznati že od samega začetka filma, ko na primer slišimo njen glas, ko mladi Soniti zastavlja že skoraj intimna vprašanja – v njuni interakciji je čutiti, da gre za intenziven in bližnji odnos, ki ruši distanco, ki bi jo od Rokhsareh pričakovali. Tako avtorica postane protagonistka svojega dokumentarca – v nekem momentu Sonita celo prime v roko kamero, tako da zamenjata vlogi, ob koncu filma pa je za kamero že neka tretja oseba, tako da lahko na platnu gledamo obe ženski.
S svojim posegom v življenje snemanega subjekta odločno vpliva na potek dogajanja. Usoda Sonite režiserko tako zelo prevzame, da na odisejadi skozi njeno življenje prestopi mejo med opazovalcem in opazovanim in tudi sama postane aktivistka – ključni prizor je, ko Sonitini materi plača 2000 dolarjev in tako Soniti kupi še šest mesecev svobode pred načrtovano prisilno poroko. V tem času posnameta videospot z naslovom »Brides for sale«, ki Soniti spremeni življenje. Ob tem se režiserka ves čas prevprašuje ali deluje prav ali ne, čeprav na koncu sočutje in ljubezen to zasenčita. Seveda pa k temu pripomore tudi srečno razpletanje dogodkov.
Četudi smo neizmerno srečni, da je bilo Sonitino hrepenenje po svetlejši prihodnosti uslišano, konec pusti grenak priokus. Plehak govor ravnatelja ameriškega kolidža, kamor so jo sprejeli, nas navda s strahom: je v njeni moči, da s svojim povzdignjenim glasom in aktivizmom zares kaj spremeni za vsa tista dekleta, ki jih je pustila za seboj, ali je lutka, s katero se lahko ponaša zahodni svet. Čeprav gre za iransko režiserko, se vseeno zdi, kot da gre za prodajo ameriških sanj, ki so našle svoj nov teritorij. Ob tem ne ciljamo na posameznike, ki so Soniti omogočili uresničitev sanj – gre za vprašanje sistema in ideologije, kjer so takšne heroične zgodbe popolnoma zbanalizirane in tu pred nami le zato, da se lahko nad njimi naslajamo.
Recenzija je nastala na delavnici filmske kritike »Nori na dokumentarni film«, ki je pod vodstvom Nine Cvar potekala od 11. do 14. marca v sklopu spremljevalnega programa 18. Festivala dokumentarnega filma.
