FDF: Megla Srebrenice (Izmaglica Srebrenice)
Kako se spopasti s srebreniškim genocidom in kakšen je njegov pomen za nas danes, je eno glavnih vprašanj, ki si jih zastavlja film Megla Srebrenice. V Bosni in Hercegovini je izšel lani, natanko ob dvajsetletnici genocida, jeseni pa je na festivalu dokumentarnih filmov v Amsterdamu prejel tudi veliko nagrado žirije.
Mehanović se osredotoča predvsem na brazgotine, ki jih je genocid v Srebrenici pustil v življenju nekaterih preživelih posameznikov. Svoje osebne zgodbe nam pripovedujejo tri ženske in dva moška, ki so bili tako ali drugače priče pokolom v Srebrenici. Ker gre za individualne pripovedi ljudi s svojimi lastnimi tragičnimi usodami, gledalca to v tem primeru pretrese bolj kot zgolj zvesto dokumentaristično prikazovanje tega, kar se je zares zgodilo.
Film je razdeljen na poglavja, ki si sledijo po kronološkem zaporedju, že omenjena pričevanja petih preživelih pa se izmenjujejo z originalnimi posnetki, ki so nastali julija leta 1995. Vse skupaj komentirajo bodisi glas čez sliko bodisi pisna pojasnila (to so v določenih primerih celo odlomki uradnih dokumentov s sodišča), tako da se v filmu čisto dobro znajde tudi gledalec, ki je o dogodkih slabše poučen.
Za konec se velja vrniti še k naslovu. Srebreniški genocid je, vsemu navkljub, še vedno zavit v meglo, uradna poročila nezaključena, številni krivci pa so še zmeraj na prostosti. Poudarek ni na razčiščevanju preteklosti, ampak na tem, kako se spopasti s sedanjostjo in prihodnostjo. Srebrenica se lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli, če parafraziram eno od pričevanj, je opozorilo, predvsem pa boleča izkušnja, o katerem se mora spregovoriti jasno in naglas.
