25. 2. 2023 / Film/TV / Recenzija

Fabelmanovi (The Fabelmans)

Režija: Steven Spielberg
Scenarij: Steven Spielberg, Tony Kushner
Fotografija: Janusz Kaminski
Igralska zasedba: Gabriel LeBelle, Michele Williams, Paul Dano, Judd Hirsch, Seth Rogen
Datum izida: 23. 11. 2023 (ZDA), 12. 1. 2023 (Slovenija)
Ocena: 9

Fabelmanovi so film, čigar scenarij je v predalu Stevena Spielberga ležal vrsto let. Čakal je namreč trenutek, ko bo pripravljen napisati in posneti film o svojih začetkih in spominih. In kot pravi sam, je bila prav epidemija tisti zadnji navdih. V dveh urah in pol eden največjih režiserjev dvajsetega in enaindvajsetega stoletja v gibljivih slikah ustvari družino, polno ljubezni, veselja, nasprotujočih si mnenj, prepirov in razhajanj, ki ne potrebuje olepšav ali tančice navideznega glamurja. Družino, ki ni naša, a hkrati tudi ni tuja, saj v njeni pristnosti čisto vsak zagotovo lahko najde vsaj kanček sebe.

Spielberg je tokrat uporabil vse svoje znanje in filmsko kilometrino ter se poklonil družini, ki ga je ustvarila. Zgodba, ki jo predstavi gledalcu, spremlja dečka Sammija od njegovega prvega obiska kinodvorane, skozi najstništvo, ko namesto dekletom ljubezen posveča kameri, pa vse do konca njegovega šolanja in vstopa v Hollywood. A seveda nobeno življenje ni tako idealno, niti Sammijevo, saj ga na poti spremljajo vzponi in padci, ljubezenski zapleti in neizogiben družinski prepir ter razhod. Sammi vsaj delno temelji na spominih Spielberga, a ker nimamo nikakeršne uradne utemeljitve, do katere mere je Sammi res Spielberg, nas misteriozna podobnost še toliko bolj pritegne. Spielberg se v filmu ne pokloni le svoji biološki družini, ampak tudi filmski, ki ga spremlja na njegovi življenjski in karierni poti ter skupaj z njim soustvarja ime Spielberg. Skladatelj John Williams nas popelje na glasbeni sprehod skozi šestdeseta leta, direktor fotografije Janus Kaminski pa v klasično kadriranje vplete moderne pristope. V ravno pravšnjih zasukih kamer, nekonvecionalnih kadrih in nikoli predolgih sekvencah oživi Spielbergovo vizijo, tako pa film, ki zgodbeno prebiva v prejšnjem stoletju, ponese v sodobnost.

Kar Spielbergu, kot že v vseh drugih filmih, uspe dokazati, je predvsem to, da je film v nekem trenutku potrebno prepustiti igralcem, ki so ključni za uresničitev vizije, in da je izvrsten v doseganju igralčevih in gledalčevih čustev. To vidimo že na samem začetku, ko v malem Sammiju (Mateo Zoryan Francis-DeFord) opazimo pristen strah pred njegovim prvim vstopom v veliko kinodvorano. V prvih sekvencah izriše prepričljivo dinamiko staršev, ki se skozi film le še stopnjuje. Racionalni oče (Paul Dano) poskuša malega Sammija pripraviti na ogled filma z razlago o tem, kako kino pravzaprav deluje, medtem ko mu mama (Michelle Williams) film predstavi kot sanje: »Filmi so sanje, ki jih nikoli ne pozabiš.« In prav sanje bodo kasneje postale Sammijev gonilni modus operandi.

Za vlogo mladega Sammija je izbral zaenkrat neznanega igralca Gabriela LeBella, kar omogoča, da film spremljamo povsem neobremenjeno, brez pričakovanj o igralčevi zmožnosti. In mladi igralec vsekakor izkaže svojo sposobnost izražanja širokega diapazona čustev.  Prikaže obsedenost s sedmo umetnostjo, ki ga na trenutke tako prevzame, da povsem pozabi na družino in njene težave. A tudi to mučnost Spielberg nemudoma prekine, saj na filmsko platno vstopi stric Boris (Judd Hirsch), ki je v filmu natančno deset ključnih minut. Na gledalcu ter Sammiju kljub mimobežnosti pusti največji vtis, predvsem s pomembnimi citati, ki se zdijo kot Spielbergove starostne modrosti ali pa celo sama poosebitev režiserja. Boris mlademu Sammiju pravi: »Družina in umetnost te bosta razklali na dvoje. Umetnost je kot levja usta. Odgrizne ti glavo. Ampak mi smo odvisniki. Umetnost je droga.« Spielberg dokaže, da je s filmom mogoče manipulirati gledalca, če ga le ob pravem trenutku zamakne, čustveno užalosti, sprosti in s tem pripravi na nadaljevanje zgodbe. Največji uspeh Spielbergove sposobnosti režije igralcev je zagotovo Michelle Williams. Ustvarila je lik ljubeče matere Mitzi, razposajene rahlo boemske ženske, ki je tako kot Sammi umetnica, nadarjena pianistka, a je kariero žrtvovala zavoljo družine. Čeprav glavna vloga pripada Gabrielu LaBellu, se na trenutke zazdi, da gre v filmu pravzaprav za opevanje materinske ljubezni ter pomembnosti ženskosti in ženske v ritmu družinskega življenja in v širšem svetu. Michele Williams gledalcu dovoli videti žalost in nepopolnost, ki jo pred družino spretno zakriva.

Sammi se je v svojih najstniških letih, od prve kamere pa do filma o maturantskem plesu, naučil, da je film medij, s katerim lahko obvladuješ množice ter like prikažeš tako, kot si jih zamisliš sam. Steven Spielberg že vrsto let uspešno obvladuje domišljijo tisočev gledalcev in tudi tokrat ni nič drugače. Ponovno dokaže, da v času filmskih lunaparkov in nepremagljivih junakov, ko modrina vse bolj nadomešča scenografijo, film, posnet s popolno predanostjo in celostno natančnostjo, še vedno lahko zapolni kinodvorane, predvsem pa pritegne pozornost žirij.


Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček