Duša (Soul)

Režija: Pete Docter, Kemp Powers
Igralska zasedba (glasovi): Jamie Foxx, Tina Fey, Angela Bassett, Graham Norton …
Datum izida: 11. 10. 2020 (Londonski filmski festival BFI), 25. 12. 2020 (Disney +)
Ocena: 8

»It’s  conflict and it’s compromise, and it’s just … it’s new every time. (…) It’s very, very exciting! And it’s dying.(…) And the world says, “Let it die. It had its time.” (…)«

Lahko glasba, ki tako zelo temelji na odprtosti, kljub novim pristopom in improvizaciji v vlogi internega motorja delovanja sploh umre? Ga mora zares kdo rešiti? Uvodni citat tega zapisa izhaja iz filma, ki so ga mnogi doumeli kot rešitelja jazza, Dežela La La (La La Land, 2016). V njem je režiser Damien Chazelle, tudi sam nekdanji jazz glasbenik, nadaljeval, kar je začel z Ritmom norosti (Whiplash, 2014): prvič po dobrih treh desetletjih se je jazz vrnil v soj (vsaj) Hollywoodskih žarometov. Če so nam osemdeseta leta postregla z najmanj dvema izjemnima jazz filmoma, Okoli polnoči (Round Midnight, Bertrand Tavernier, 1986) in Bird (Clint Eastwood, 1988), je Chazelle po dolgi suši na tem področju najbrž sokriv za novi val produkcij. V zadnjih nekaj letih smo tako dobili igrane biografije Cheta Bakerja (Born to be Blue, Robert Budreau, 2015), Milesa Davisa (Miles Ahead, Don Cheadle, 2016) in Nine Simone (Nina, Cynthia Mort, 2016) ter dokumentarne filme o Arethi Franklin (Amazing Grace, Sydney Pollack/Alan Elliott, 2018), Leeju Morganu (I Called Him Morgan, Kasper Collin, 2016) in Johnu Coltranu Po sledeh Coltrana (Chasing Trane, John Scheinfeld, 2016), če naštejemo zgolj nekaj primerov. Ta serija se nadaljuje s kar štirimi filmi, ki so se letos znašli med oskarjevimi nominiranci: z biografijama Gertrude »Ma« Rainey (Ma Rainey’s Black Bottom, George C. Wolfe, 2020) oziroma Billie Holiday (The United States vs. Billie Holiday, Lee Daniels, 2021), animiranim celovečercem Duša (Soul, Pete Docter in Kemp Powers, 2020) in tudi kratkometražnim dokumentarcem A Concerto is a Conversation (Kris Bowers in Ben Proudfoot, 2020). Polovica jih je pred nekaj dnevi domov odnesla tudi po nekaj oskarjev.

Drži, v vseh zgoraj naštetih filmih ne gre zgolj za jazz, pogosto to niti ni osrednja ali najmočnejša tema, temveč zgolj okvir. A tudi jazz nikoli ni zgolj glasba, temveč je istočasno odraz celotnega življenja in tistega specifičnega trenutka, ko je glasba odigrana. Rodi se iz konflikta, ga preigra in poskuša najti neko rešitev, v najboljšem primeru katarzo, kar je precej lepa prispodoba za življenje samo, pa tudi sinonim za dramaturški proces.

Pete Docter, eden od prvih in ključnih ustvarjalcev studia Pixar, je sodeloval že pri pionirskih digitalnih animacijah (npr. Svet igrač (Toy Story, John Lasseter, 1995), preden je dokončni preboj doživel kot režiser niza psihološko dodelanih, nemara eksistencialističnih animiranih filmov: V višave (Up, 2009), Vrvež v moji glavi (Inside Out, 2015) in Duša (Soul, 2020). Če je bila tema prvega v principu ohranjanje otroka v sebi, drugi pa je tematiziral razvoj temperamenta med odraščanjem, potem tretji nadaljuje serijo z iskanjem smisla življenja.

Protagonist filma Duša je Joe (glas mu je posodil Jamie Foxx), jazz pianist, ki sanja o glasbeni karieri, a se mora preživljati drugače, kot učitelj glasbe na neki srednji šoli. V tem kontekstu bi lahko njegovo ime povezali tudi z ameriškim frazemom »average Joe« oziroma slehernikom, saj je navsezadnje  zaradi svoje razpetosti med hlepenjem po nekih idealih in realno skrbjo za lastno eksistenco najbrž večina ljudi precej podobna temu glavnemu liku. Joe dobi možnost, da se udeleži avdicije za lokalno jazzovsko zvezdo Dorotheo Williams (z glasom Angele Bassett), na kateri briljira, zaradi česar je povabljen v zasedbo.

A v času med avdicijo in večernim koncertom zaradi neumne nesreče nenadoma umre oziroma se znajde na poti v onostranstvo, od koder prebeži v območje, kjer se duše pripravljajo na odhod na Zemljo. Skratka, zaplete se. Povrhu vsega Joe nehote postane mentor cinične duše št. 22 (z glasom Tine Fey), ki se preprosto ne želi roditi in umreti kot človek. Svoj cinizem pokaže recimo v sekvenci, v kateri je navidezno ubita skupina duš:

»Don’t worry, they’re fine. You can’t crush a soul here. That’s what life on Earth is for.«

Za ta del filma, ki je sicer tudi vizualno precej raznolik, saj dinamične 3D-protagoniste kombinira z dvodimenzionalnimi abstraktnimi in uniformnimi antagonisti, je značilna tudi najbrž največja koncentracija humorističnih vložkov za širšo publiko, bodisi v obliki situacijske komike bodisi kot parodija znanih zgodovinskih osebnosti, med drugim Abrahama Lincolna.

Joejeva mentorska naloga je v 22 prebuditi neko iskro, ki bi jo osrečevala v njenem življenju na Zemlji. Šele z iskro je značaj popolnjen (…) in se lahko kvalificira za prehod v tostranstvo. Po srečiJoe in 22 v resnici pristaneta na Zemlji, vendar v telesih, ki jih ne bi pričakovali, kar bo zagotovo zabavalo predvsem mlajše gledalce. Najboljši sekvenci tega dela – in verjetno kar celotnega filma – sta kljub temu ponovno bolj eksistencialistično in moralno navdahnjeni ter se dogajata v frizerskem salonu oziroma v jazz klubu. Lep primer je naslednje razglabljanje 22:

»They say you’re born to do something, but how do you figure out what that thing is? And what if you pick up the wrong thing. Or somebody else’s thing, you know? Then you’re stuck!«

Ti psevdofilozofski razmisleki so simpatični, služijo kot zrcalo človečnosti in bodo mogoče kakšnega gledalca spodbudili k drugačnemu mišljenju ter se v obliki motivacijskih posterjev znašli na stenah kakšne mladostniške ali študentske sobe, a niso edina odlika filma.

Med njegove odlike zagotovo sodi glasba, ki so jo podpisali Trent Reznor, Atticus Ross in Jon Batiste – zanimivo sodelovanje, če upoštevamo, da sta Reznor in Ross predstavnika industrijskega in alternativnega rocka (mdr. Nine Inch Nails) ter že nekako hišna skladatelja za filme Davida Fincherja (uglasbila sta vse njegove celovečerce v zadnjem desetletju), Batiste pa sodi med nove talente jazza, R’n’B-ja in soula ter je širše še najbolje poznan kot vodja big banda večerne pogovorne oddaje The Late Show with Stephen Colbert (2015–danes). Kakorkoli, glasba, ki so jo skupaj ustvarili za film Duša, se giblje pretežno med klasičnimi kompozicijami za jazzovski big band, saj recimo niha med modalnim jazzom in swingom, ter abstraktnimi, ambientalnimi, progresivnimi in industrialnimi eksperimenti. Težko je presoditi, koliko je bilo zares sinergije med enim in drugim polom, ker imamo pri poslušanju vtis, da so Batiste na eni ter Reznor in Ross na drugi strani v povsem različnih filmih. A medtem ko se Batiste slišno udobno počuti v zavetju vzorcev jazzovske tradicije, iz katere še najbolj skoči z disneyjevsko primernim gospelom, zaideta Reznor in Ross večkrat v odprto polje in prevzameta kakšen bolj baladni, pop ali tudi jazz element, kar njuni glasbi doda več barvnih odtenkov in še bolj poudari sprotno prehajanje med žanri, stanji duha in – glede na filmsko pripoved– stanji življenja.

Duša je tako kot večina dobrih animiranih filmov primerna za vso družino. Kot mešanica komedije, drame in glasbenega filma ter zaradi raznovrstnega animacijskega sloga je zelo kratkočasen in dinamičen. Film, poln topline, je oda inspiraciji in kreativnosti, a tudi terapevtska seansa, premislek o samem sebi, svojih srčnih željah, odnosu do soljudi in njihovih pričakovanj ter – preprosto –  iskanju sreče. Jazz ni zanemarljiv del vsega tega, saj, kot bi dejal Herbie Hancock:

“Jazz injects heart and soul into our blood, strengthens and ignites fireworks in our brain.”

Zatorej se vsaj naslednjega 30. aprila, ko bo ponovno Unescov svetovni dan jazza, razglašen na Hancockovo pobudo , zleknite v naslonjač, si zavrtite recimo kakšnega zgodnjega Mojmirja Sepeta, Primoža Grašiča ali Žana Tetičkoviča in se ozrite na življenje z drugačnimi očmi.

Lektorirala: Nataša Martina Pintarič