Dunkirk

Christopher Nolan se kljub izrednemu talentu na prvi pogled ne zdi primerna izbira za režijo vojne drame o eni največjih in najuspešnejših pomorskih evakuacij druge svetovne vojne (in navsezadnje v zgodovini) – njegov slog je namreč vse prej kot prizemljen. Trilogija o Batmanu realizem črpa iz dejstva, da je ozračje, ki obdaja ta lik, vsaj deloma nadnaravno, filma Izvor (Inception, 2011) ter Medzvezdje (Interstellar, 2014) pa sta znanstvenofantastična. Izbira novega projekta se je kljub vsemu izkazala za ustrezno; lanski Dunkirk (2017) se zlahka uvršča med najboljše vojne filme enaindvajsetega stoletja.

Za to je vsaj deloma zaslužna njegova fascinantna perspektiva: medtem ko se velika večina predstavnikov žanra osredotoča predvsem na karakterizacijo likov, situacijo na bojišču pa uporablja kot ozadje, je pri Dunkirku ravno nasprotno – čeprav so osebe jasno definirane, gre predvsem za vojni film o vojni. Pohvalno je tudi dejstvo, da se v velikem loku izogne kakršnemukoli heroiziranju ali nastopaštvu.

Tehnično mu ni kaj očitati – njegovi kadri so čudoviti in okusno dolgi, vizualna podoba pa se navkljub prečiščenosti in gladkosti še zmeraj zdi starinska, kar pristaja času, v katerem se pripoved odvija. Slednja nima protagonista in sledi več skupinam junakov, tako v prenesenem kot v dobesednem pomenu. Množica niti, ki jih avtor vešče spleta, se v katarzičnem koncu spoji. Rezultat je film, ki ga ob naštetih dosežkih odlikuje še izvrstna igra, opazno pomanjkanje pripovednih ambicij pa je bržda lahko razumljeno kot dobro ali slabo.

Ganljiv in po Nolanovih merilih nekoliko simplističen Dunkirk je po nezadovoljivem Vzponu viteza teme (The Dark Knight Rises, 2012) in pretirano visokoletečem Medzvezdju za angleškega režiserja morda tisto, kar je iskal.

Napovednik za film:

[embedyt]https://youtu.be/F-eMt3SrfFU[/embedyt]