Dungeons & Dragons: Čast med tatovi (Dungeons & Dragons: Honor Among Thieves)

Režija:  John Francis Daley, Jonathan Goldstein
Scenarij:  Jonathan Goldstein, John Francis Daley, Michael Gilio idr.
Fotografija: Barry Peterson
Igralska zasedba:  Chris Pine, Michelle Rodriguez, Regé-Jean Page, Justice Smith, Sophia Lillis, Hugh Grant
Datum izida:  30. 3. 2023 (Slovenija),
Ocena: 6

Vse, kar moramo storiti, je le pogledati ocene in kritike vseh prejšnjih filmov pod naslovom »Dungeons & Dragons« (ali pa si jih celo ogledati, če smo zelo drzni in potrpežljivi) in hitro lahko pridemo do sklepa, da noben ni bil dobro zastavljen niti dobro izpeljan. Prvega med njimi (Dungeons & Dragons, 2000) ni moglo rešiti niti veliko ime, kot je Jeremy Irons; drugi in tretji film (Dungeons & Dragons: Wrath of the Dragon God, 2005, in Dungeons & Dragons: The Book of Vile Darkness, 2012) sta še slabša, igra pa je tako obupna, da se lahko primerja z The Room (2003), filmom, ki je splošno sprejet kot eden najslabših v obstoju.

Dungeons & Dragons: Čast med tatovi (Dungeons & Dragons: Honor Among Thieves) je daleč od kvalitetnega filma, ki bi ga z veseljem priporočal vsem in katerega nadaljevanja bi si želel. Na prvi pogled se zdi podoben klasičnemu vzorcu Marvelovih filmov, kjer skupina superjunakov stopi skupaj, da bi ustavila superhudobca, ki je res hudoben. Sem seveda sodijo elementi, kot so zbiranje ekipe ljudi z različnimi posebnimi (in posebej vizualno nasičenimi) sposobnostmi, notranji konflikti med junaki, tragične predzgodbe junakov (ne pa tudi enoznačnega hudobca), pa veliko (res veliko) humorja, ki v resnici sploh ni tako slab. Zgodba se v skladu s tem utečenim vzorcem konča s klimaktičnim, spektakularnim spopadom med silami dobrih in zlih posebnih učinkov ter s predvidljivim, srečnim koncem.

Kljub vsemu temu Čast med tatovi uspešno preseže problem, s katerim se je in se bo soočil vsak film, ki bo v naslovu nosil napis »Dungeons & Dragons«. To je zelo poseben problem, ki ga ni uspelo premostiti nobenemu od prejšnjih filmov s temnicami in zmaji, problem, ki ga bom poskusil v nadaljevanju razložiti, začne pa se s povsem preprosto trditvijo: težko je narediti dober D&D film. Morda celo teže kot pa adaptacijo kakšnega fantazijskega romana. Naslov da jasno vedeti, da se film prepozna in sam povezuje z istoimensko namizno igro. Dungeons & Dragons je igra namišljenih vlog in pripovedovanja zgodb, ki jih prijatelji ustvarijo skupaj in povsem sami. Večina igralcev nastopi v tej zgodbi kot glavni liki, eden pa je Dungeon Master, ki pripoveduje zgodbo. Tudi če zgodba, ki nastane za mizo, ni sam vrh pripovedne umetnosti, je za skupino prijateljev, ki so jo ustvarili, zelo osebna, saj so jo izoblikovali s svojimi odločitvami. Lahko si jih predstavljamo, kako se, preden vstopijo v kinodvorano, sprašujejo: »Kako se torej ta film, ki trdi, da je Dungeons & Dragons, sploh lahko primerja z našo zgodbo, ki je Dungeons & Dragons?« Odgovor pa bi bil preprost – ne more se, pričakovanja so previsoka.

Čast med tatovi se zaveda, da bo nadnaslov »Dungeons & Dragons« pritegnil pozornost ljudi, ki igrajo Dungeons & Dragons, prav tako pa se zaveda, da bodo ti ljudje svoja visoka pričakovanja oblikovali glede na svoje lastne zgodbe, ki jih bo film težko dosegel. Ustvarjalci zato pričakovanja gledalcev – namesto, da bi jih skušali preseči z dobro zgodbo in poglobljenimi liki – izkoristijo za to, da prikažejo parodijo tega, kako igramo D&D.

Paladin Xenk (Regé-Jean Page) govori kot potencirano mistični lik epske fantazijske zgodbe, a ga nihče ne razume, saj nihče v resnici ne govori na tak način. Protagonisti zgodbe živijo v srednjeveškem fantazijskem svetu, a razmišljajo, se šalijo in govorijo, kot da bi v resnici bile osebe 21. stoletja (kar igralci igre pogosto tudi so). V filmu junaki obiščejo tudi vrsto različnih lokacij, od pokopališč do ledenih goščav, podzemlja in srednjeveških mest, vedno znova, ko se odločijo, da bodo nekam odpotovali, pa se tam preprosto znajdejo (kot da bi igrali igro, kjer se jim ni dalo porabiti osem ur, da odigrajo pot od enega kraja do drugega). Podobno bi lahko obsedenost s krompirjem barbarke Holge (Michelle Rodriguez) razložili kot zabaven pomislek igralca igre, ki si je za ideologijo svojega namišljenega lika zapisal le »krompir!«. Nikoli zares ne izvemo, zakaj, ker tudi nikoli ni imelo večjega smisla od tega, da se je nekomu za mizo to zdelo smešno.

Dungeons & Dragons se da igrati na tak način, še zdaleč pa ni to edini način. Igra je lahko tudi umetniški medij, katerega izrazno sredstvo so odločitve in njihove posledice. V filmih, knjigah in predstavah spremljamo fiktivne osebe v nekem kontekstu, spremljamo razmišljanje, čustva in odločitve teh oseb in lahko ob tem čutimo nelagodje, ko v zgodbi sprejmejo napačne odločitve in s tem povzročijo veliko trpljenja. V igri Dungeons & Dragons igralci so osebe, ki sprejemajo odločitve, in so tudi tisti, ki morajo živeti z njihovimi posledicami. Tega se seveda ne zaveda vsak in mnogo igralcev vidi D&D le kot »igro« in ne širše, kot medij za pripovedovanje zgodb. Res je, da je D&D tudi igra, predvsem pa je igra, ki je omejena le z domišljijo tistih, ki jo igrajo, zgodba pa je v celoti določena s tem, kakšno zgodbo ti ljudje želijo in so zmožni povedati – zgodba, ki nastane, je lahko trivialna in zabavna zgodba polna pomanjkljivosti (za katere se nihče niti ne zmeni) ali pa dovršeno delo na ravni Gospodarja prstanov ali Poslednjega samoroga.

Kdor se zaveda vseh možnosti, ki jih igra ponuja za pripovedovanje zgodb, bo ob gledanju filma hitro spoznal, da se zgodba filma v večji meri nagiba proti trivialni plati D&D-ja, ki igro dojema zgolj kot igro in vir zabave. Kar ni nujno slabo, saj to plat prikaže v komični luči, a vendar moram izraziti pomislek, da je to hkrati edina plat D&D-ja, ki jo film prikaže, in da še te ne prikaže docela kvalitetno. Nikjer ni jasno rečeno, da so vsi trivialni in zabavni elementi zgodbe sklic na igro. Da je ves jezik 21. stoletja in da so vsa srečna naključja v resnici posledica tega, da nekdo v 21. stoletju sedi za mizo in meče kocke s svojimi prijatelji. Da se ta nekdo ne zmeni za to, kako pomanjkljiva je zgodba, ker v njej uživa in se šali s prijatelji, medtem ko čara in beži pred zmaji. Vsi skriti sklici na igro ter šale so narejeni tako, da jih igralci D&D-ja lahko prepoznajo in si rečejo: »Kdor je to avanturo igral, morda ni imel najboljšega občutka za zgodbo in like in vživetost in vse te čudovite reči, a zabavali so se, ko so igrali.« Žal pa je to nekaj, kar bodo lahko prepoznali le igralci igre, medtem ko si bodo vsi ostali gledalci lahko rekli le: »To je torej Dungeons & Dragons«, pojem pa tako zreducirali na parodijo igre, kar Čast med tatovi tudi je.

Čast med tatovi je trivialen, a vselej zabaven film, film za sprostitev ali odklop, primeren za takrat, ko si želimo filma, pa se nam ne ljubi preveč razmišljati in si ne želimo ničesar bolj kot gledati, kako neka barbarka s krompirjem premaga vse, od oboroženih vitezov do nasmeha Hugha Granta. Hkrati je prvi Dungeons&Dragons film, ki ni slab in lahko, če ga sprejmemo za to, kar je, v njem tudi uživamo. Igralci in ljubitelji igre bodo lahko cenili humor, ki parodira igro samo, prav tako pa bo film najverjetneje všeč tudi gledalcem, ki imajo radi Marvelove filme, kot so Varuhi Galaksije (Guardians of the Galaxy, 2014). Vsakdo, ki pričakuje resen in kvaliteten fantazijski film v stilu Gospodarja prstanov ali Favnovega labirinta (Pan’s Labyrinth, 2006), pa bo na koncu najverjetneje razočaran in morda celo dobil napačen vtis o igri, ki je Dungeons & Dragons, ter vseh njenih dragocenih zmožnostih.

Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček