Dune: Peščeni planet

Režija: Denis Villenueve
Igralska zasedba: Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Oscar Isaac, Jason Momoa, Josh Brolin, Javier Bardem, Zendaya, Stellan Skarsgård
Datum izida: 3. september 2021, Beneški filmski festival (Italija) 
Ocena: 9

Filmska adaptacija Herbertovega znanstvenofantastičnega romana Peščeni planet (1965)bo vedno predstavljala velik izziv. Pa ne samo zaradi zastrašujoče širine precizno naslikanega sveta, ki se razteza v knjigi, temveč tudi zato, ker je svet, kot ga najdemo v Dunu, precej drugačen od tistih, ki jih navadno srečamo znotraj žanra znanstvene fantastike. Pozabite na bleščeče neonske znake in ekranizirane reklamne panoje, ki definirajo Nevromanta (William Gibson, 1984) in Philip K. Dickov roman Ali androidi sanjajo o električnih ovcah (1968). Še več, pozabite na koncept umetne inteligence iz Vesoljske odiseje 2001 (1968) Arthurja C. Clarka ali realnost, ki je prepletena z globalno računalniško mrežo (v kateri pravzaprav živimo danes).

Peščeni planet v tem oziru izstopa in mestoma presega okvirje znanstvene fantastike. V njegovem svetu namreč ni zaslonov, računalnikov, ali pobliskavajočih luči, vsa obstoječa tehnologija pa je popolnoma mehanska. Prvotno gre za pripoved o prihodnosti, ki se je odpovedala digitalnemu napredku, v kateri si je človek vesolje pokoril z zmagovitostjo lastnega duha. Ravno ta nezamenljiva poduhovljenost pa zgodbi daje nekakšen starodavni čar, ki se udejanja v obstoju monarhičnih konstelacij. Še vedno imamo namreč opravka s fevdalnimi razmerji, mesijanskimi prerokbami in plemiškimi rodbinami, ki svoja ozemlja merijo v planetarnih enotah.

Tako obsežno zgodbo je torej sila problematično pretvoriti v film, česar se je zavedal tudi režiser Denis Villenueve, ki je prvi roman razdelil na dva celovečerca, in s tem obsežni romaneskni zasnovi pustil dovolj prostora za dihanje in postopni razvoj v sicer utesnjujočem filmskem formatu. Tako je postavil trdne temelje za nastanek morebitne franšize, kar pa s sabo privede tudi nemalo nevšečnosti, pri katerih je najbolj zoprna ta, da bomo gledalci na nadaljevanje čakali vsaj dve leti. To dejstvo samo po sebi ni moteče, a je treba poudariti, da je letošnja filmska adaptacija Peščenega planeta nezaključena pripoved, ki obvisi nekje na sredini večje zgodbe. Bolje rečeno, Villenuevov film je le uvertura, ki bo šele kasneje dobila svoj osrednji del, po mojem mnenju pa bi se roman na zaslonu precej bolje znašel v obliki Netflixove serije, saj bi bila gledalcu brez večletnega čakanja na voljo celotna zgodba.

A dobili smo film, ki je naravnost fantastičen, to pa nam bo čakanje na naslednji del naredilo še bolj mukotrpno. Njegova dovršenost je zaradi vpletenosti Denisa Villenueva, enega najboljših danes dejavnih režiserjev, v bistvu kar samoumevna. Režiser se je nedolgo nazaj dokazal že s filmom Blade Runner 2049 (2017), ki se je postavil ob bok kultnemu originalu (1982) Ridleya Scotta (če ga ni celo prekašal), v okvirih znanstvene fantastike pa se je znašel tudi pri snemanju filma Prihod  (2016).

Na najnovejšem projektu mu je bila na razpolago izjemna igralska zasedba, v kateri mrgoli zvezdniških imen, njihovi talenti pa so na prvi pogled uporabljeni precej skopo. Z izjemo družinskega trikotnika Atriedes: Paula (Timothée Chalamet), lady Jessice (Rebecca Ferguson), vojvode Leta (Oscar Isaac) in impozantnega glavnega antagonista, Barona Harkonnena (Stellan Skarsgård), podoba mnoštva preostalih likov ostaja precej nedefinirana. A moramo se zavedati, da gledamo uverturo, ki se znotraj družinske drame podrobneje osredinja predvsem na odnos mati-sin. Ta je prefinjeno realiziran in večplastno zastavljen: Jessica je obenem skrbna, ljubeča mati in nepopustljiva mentorica, ki sina s trdo roko pripravlja na prihajajoče mesijansko življenje, obenem pa Paul do svoje matere goji podobna nasprotujoča si čustva, ki variirajo med vdanostjo in čisto pristnim sovraštvom.

Kombinacija Timothéeja Chalameta in Rebecce Ferguson deluje brezhibno in se težavne naloge predstavitve kompleksnega odnosa loteva z neverjetno preciznostjo, na kateri se pozna kirurška roka že omenjenega režiserja. Pohvale si zasluži tudi skrbno premišljena kostumografija, ki v svojem dizajnu odseva dvojnost sveta Peščenega planeta: poduhovljeno starodavnost in futuristično drznost. Še najbolj močan efekt, ki gledalcu posreduje unikatnost Duna, pa je glasba, za katero je poskrbel Hans Zimmer. Ta je na trenutke sicer preveč bombastična in prizore z že tako močnim emocionalnim podtonom dela povsem prenasičene, a vseeno blesti v tišjih trenutkih, ko se ob spremljavi surovih vokalov razprostira po ogromni puščavi Peščenega planeta.

Sam sem mnenja, da bo po neuspehu ponovne oživitve Vojne zvezd Peščeni planet vsaj za časa bližnje prihodnosti prevzel štafeto znanstvenofantastičnega žanra, in to povsem upravičeno. Dune je namreč precej več kot le pogrošna manipulacija zdolgočasenega občinstva, ki si želi vsega, kar je ukalupljeno, ustaljeno in namenjeno hitri potrošnji. Dotičnemu filmu je uspelo nepredstavljivo, saj je združil univerzalno dostopnost blockbusterjev (kar dokazuje njegov soliden finančni izplen), obenem pa je v napeto zgodbo vpletel še elemente političnih igric in religioznega komentarja, problematizacijo kolonializma in nenazadnje tudi ekološko kritiko. Veseli me, da imamo ljubitelji znanstvene fantastike po dolgem času ponovno vznemirljivo zgodbo, ki navdušuje kot spektakel, pa tudi kot poglobljena refleksija ustroja modernega sveta. Škoda le, da se bomo do izida nadaljevanja dodobra načakali.