Dosjeji X (The X Files, 10. sezona)
Leto 2016 je za vse nostalgike sci-fi žanra električno – po napovedi oživitve kultne serije Twin Peaks smo dočakali tudi novo, 10. sezono Dosjejev X, ki so gledalce navduševali v devetdesetih letih, natančneje med letoma 1993 in 2002. Po 14-letnem premoru je Chris Carter za ponovno sodelovanje pridobil skoraj celotno prvotno ekipo. Vrnila sta se Dana Scully in Fox Mulder – tu je potrebno izpostaviti dejstvo, da je bil Gillian Anderson (Dana Scully) ob povratku najprej ponujen za polovico manjši honorar od Duchovnyjevega (Fox Mulder), kar je sprožilo precej upravičenega ogorčenja, a so se zadeve na koncu uredile. 6 novih epizod je poskušalo ostati v duhu serije, saj je Carter med drugim obdržal tudi izvirni napovednik, v kolikšni meri so bile pri tem uspešne, pa je drugo vprašanje.
Sezono uokvirjata 1. in 6. del, kar je bilo znano že po naslovih obeh epizod (My Struggle in My Struggle II), štirje vmesni deli pa spremljajo Mulderja in Scully, kako se lotevata novih misterioznih primerov. My Struggle se sicer odpre z najljubšo temo Dosjejev X (ali pa vsaj Mulderja), z vesoljci, toda naredi radikalen obrat – kaj, če je vse skupaj zarota ljudi, ki so se le naučili izkoriščati vesoljsko tehnologijo? V tem delu vidimo tudi vesoljsko ladjo, skozi celotno sezono pa je opazno izboljšanje posebnih učinkov. Epizoda se na žalost nespretno konča nekje vmes – lahko bi rekli: What a cliffhanger! Ta je opaznejši še zato, ker zgodba 2. dela (Founder’s Mutation) prejšnji nastavek zignorira in se ukvarja s teorijo zarote, uvede pa tudi prikupno srhljiva dvojčka z izjemnimi sposobnostmi. Opazna je tudi režijska menjava, saj je ta del bolj krvav in nasilen, medtem ko je naslednji (Mulder & Scully Meet the Were-Monster) v spet drugi režiji čista zabava; Fox se (prvič – vsaj na glas) cinično sprašuje o smislu svojega početja ter meče svinčnike v slavni plakat »I want to believe«, obenem pa sreča čisto posebno pošast. Ta del je izmed vseh najbolj humoren, je pa tudi prvi v zgodovini Dosjejev X, ki v naslovu vključuje priimka obeh protagonistov.
Po treh precej zadovoljivih in celo obetavnih epizodah pa se začne padanje v prepad, ki razblini upanje po koherentni in osvežujoči 10. sezoni. Seveda Dosjeji X nikoli niso bili preveč globoki, a so imeli svoj neustavljiv čar, zaradi katerega smo tudi mi hoteli verjeti. Če se v Home Again (4. del) vsaj dodatno razvije odnos med njima in je tematika ekološka, 5. del (Babylon) popolnoma zapluži v ideologijo »Amerike, ki je zmagovita v boju proti terorizmu« in je v svojem bistvu le zares neokusna politična propaganda. Vpelje tudi neposrečeno in prisiljeno kopijo Foxa in Scully (agentko Einstein in agenta Millerja). Če je to nek subtilen namig, da bosta po »upokojitvi« originalnega para Dosjeje prevzela ta dva, je to vzporedno vesolje, v katerem res nočemo živeti. V tej porazni epizodi ni nič, kar bi bilo v povezavi z nadnaravnim ali Dosjeji X nasploh, edina pozitivna stvar je prizor Mulderja na gobicah, ki pokaže, da se še spomni, kako noro se je imel v Kaliforniciranju (Californication, 2007–2014). Zadnji del, My Struggle II, nas odpelje nazaj v nedokončano zgodbo prvega dela, a se spet »prizemlji«, izbruhne virus, ki ga lahko pozdravi le vesoljska DNK. Privošči si celo popolnoma odprt konec, kar je od Carterja malo prevzetno, saj ni nujno, da se bo serija še nadaljevala.
10. sezona torej kot celota ne deluje, je pa obvezni program vsakega hardcore oboževalca Dosjejev X. Na trenutke ponudi točno to, kar od nje pričakujemo, a v drugih primerih razpade in se izneveri svoji lastni logiki in svetu, v katerem se dogaja. Konec koncev smo lahko veseli, da smo za trenutek uzrli še bolj graciozno in zrelo Dano Scully in da smo se prepričali, da je Fox Mulder še vedno zaletavo samosvoj, zdaj pa bi bil čas, da se Chris Carter neha z ideološko propagando znašati nad znanstvenofantastično franšizo, saj je kompas rahlo izgubil.
