Divje zgodbe (Relatos salvajes)
Szifrónov najnovejši film Divje zgodbe je bil letošnji argentinski kandidat za tujejezičnega oskarja, ki je za prestižno nagrado tekmoval ob boku poljske Ide in ruskega Leviatana. Če slednjega odlikuje neizprosen prikaz ruske družbe in Ido pretresljiva zgodba, podana prek dovršene črno-bele fotografije, nas Divje zgodbe soočijo s šestimi kratkimi zgodbami, v katerih se popolnoma povprečni ljudje znajdejo v ekstremnih situacijah. Le-te v njih izzovejo strah, strast, maščevanje in nasilje, kar že uvodna špica s fotografijami živali poveže s prvinskimi nagoni, pri katerih ni prostora za racionalnost. Format kratkih zgodb ter izvirni kratki kadri poskrbijo za nenehno tekoče dogajanje, zgodbe pa se vedno znova zapletejo na nepredvidljive načine in vodijo v skrajnosti, največkrat smrt. Odlika tega filma je ravno v fabulativni in izvedbeni enakovrednosti šestih zgodb, saj je prav neuravnoteženost posameznih delov večkrat slabost fragmentiranih filmov.
Čeprav se zgodbe odvijajo v Argentini, bi se lahko, nezaznamovane s krajem, v večini primerov pa tudi ne s časom dogajanja, odvijale praktično kjerkoli. Sami zapleti so večkrat postranske narave in služijo le kot katalizator, medtem ko je pod drobnogled, razen v prvi zgodbi, postavljen psihološki zlom glavnih likov. Igralci svoje delo opravijo odlično, saj nam uspejo v relativno kratkem času upodobiti zapomnljive like, s katerimi se je moč poistovetiti, njihova večplastnost pa je vsaj nakazana, če že ne prikazana. Tu gre izpostaviti Erico Rivas, nevesto v zaključnem delu filma, ki nenehno niha med tremi ekstremnimi stanji – zaljubljenostjo, razočaranjem in sovraštvom. Kljub resni tematiki in pogostim prikazom nasilja je vseskozi prisoten nekakšen črnohumoren podton, ki sicer ne zadostuje za oznako komedije, a gledalca vendarle razbremeni in služi kot potujitveni efekt. Ta dogajanje na platnu loči od resničnosti, hkrati pa zabriše jasno mejo med dobrim in zlim, saj z odvzemanjem resnobnosti vsi liki izpadejo kompleksni, kar pa onemogoča preprosto presojanje njihove moralne drže. Katarza, ki sledi filmu, nam tako pokaže kontrast med razumskim in čustvenim odzivom, pri čemer je prvi dolgoročno gledano v večini primerov boljši, drugi pa vsekakor bolj pristen.
