24. 2. 2022 / Film/TV / Recenzija

Divja Slovenija

Režija: Matej Vranič
Datum izida: 28. avgust 2021 (Slovenija)
Datum ogleda: 16. februar, spletni Kinodvor

Naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija je dobronameren izdelek. Zakaj? Cilj naravoslovnih fotografij in snemanj je vzbuditi ljubezen do narave. Z izostrenim pogledom v delce življenja različnih živalskih vrst film v nas prebudi zanimanje za živalske protagoniste, ki so iz filmske narative pogosto izvzeti. Glavni nastopajoči torej niso ljudje; ti se v kotičku kamere pojavijo kot del kulise, nikakor pa niso v središču pozornosti. Poudarek je zatorej res na tem, kar je »divje«, nečloveško, živalsko, s čimer se sicer zopet postavlja jasna ločnica med živaljo in človekom, dvema nezdružljivima (res?) bivajočima kraljestvoma. Cilj filma je vsekakor tudi izobraževalen, saj o vsaki videni vrsti poda ravno toliko informacij, da se o kakšni nam bolj ljubi želimo še samoiniciativno poučiti.

Vsaki živalski vrsti je posvečen krajši odsek filma, v katerem pokukamo v vsakdan tega bitja, celo v njegovo zasebnost, trenutke življenj, ki jim sicer ne bi bili priča, saj bi se ob naši prisotnosti posnete živali že zdavnaj poskrile. Mojstrski posnetki nam razodenejo ravno to: prizore, ki jih večina izmed nas ne doživi. Slovensko divjino poznamo – iz knjig. Marsikdo izmed nas pa na naravna čudesa in magičnost gozdov, rek, morja ter jam preprosto pozabi. Film zato moramo označiti za pomembnega, saj nam na meditativen in izredno estetski način pokaže, kaj skrivajo raznoliki habitati naše dežele. Živalski svet se pred nami razkriva v ritmu letnih časov, od zime pa do pozne jeseni. Skozi film se sprehodimo čez mnogo pokrajin, znajdemo se celo pod morsko gladino in v skrivnostnem jamskem svetu. Pomiki od ene scene do druge gladko tečejo tudi s pomočjo zračnih (dronskih) posnetkov, čeprav včasih hitro in nepričakovano preskočijo iz enega življenjskega prostora v drugega, kar deluje nekoliko zmedeno oziroma raztreseno.

Med gledanjem dokumentarcev take vrste se zvedavo sprašujem, kakšen bo konec. Kako harmonično zaključiti in osmisliti pripoved, ki je sestavljena iz več nepovezanih živalskih posnetkov? Režiser se je odločil za miren prehod h končni misli o človeški vrsti, ki jo pesti (pozabljena) odgovornost do naravnega okolja, brez česar k naravi usmerjeni filmi težko obstajajo. Venomer se pojavlja človek, upodobljen kot večen antagonist mili, nedolžni in predvsem lepi naravi, ki ogrožena izginja zaradi njegovega (njenega) nepremišljenega delovanja. Bi se dalo Divjo Slovenijo zaključiti manj pričakovano? Ali misel o uničujočem človeku pač nastopi tako »naravno« kot tudi spoznanje, da brez nje preprosto ne gre? Avtor nam ne pusti pozabiti, da so prikazane podobe morda prav zaradi nas izjemno minljive in začasne. Kljub temu pa nam vsaj dovoli, da neobremenjeno uživamo v njih do same strnitve pripovedi, kar je verjetno celo bolj učinkovito, kot če bi bili že sproti opomnjeni, da smo, ali pa da lahko ponovno »zaserjemo«.

Predstavljeni idilični in pravljični svet naše Slovenije vzbuja notranji mir ob dih jemajočih posnetkih, hkrati pa zlahka tudi prestraši; kdaj bo zadnjič? V vsakomur se vzbudi želja, da bi zaščitil človeško ribico, kozoroga, plavčka, kanjo, rjavega medveda. Vsak, ki se loti ogleda tega filma, si želi, da ta bitja soobstajajo z nami, četudi v našem vsakdanu dostikrat nevidno. Naj živijo, dihajo, se plazijo, kobacajo, parijo, iščejo hrano in žvrgolijo naokrog. Naj! Skratka, film s svojo dovršeno podobo fascinira dovolj, da se je z njim vredno podati na potovanje po naših koncih.


Lektorirala: Ivana Rosa