Dežela La La (La La Land)
Mia (Emma Stone) je nadobudna igralka in dramaturginja, ki se skuša prebiti med zvezde v mestu, kjer si to želijo vsi. Enako velja za njeno ljubezen, Sebastiana (Ryan Gosling), nadarjenega pianista, ki želi obuditi jazz v dobi, ko se njegovi poslušalci čedalje bolj starajo. Potem ko ga stari prijatelj Keith (John Legend) povabi igrati v njegov nov bend in Sebastian ni najbolj navdušen nad Keithovo modernejšo glasbeno usmeritvijo, mu ta odvrne: »Kako boš lahko revolucionar, če si tak tradicionalist?«
V toku zgodbe Sebastian Keithu dokaže svoj prav, saj uspe s klasičnim jazzom – podobno kot Dežela La La dokaže svoj prav potencialno skeptičnemu gledalcu. Težko pričakovani tretji film mladega režiserja in scenarista Damiena Chazella, ki je pred dvema letoma navdušil z glasbenim trilerjem Ritem norosti, popolnoma posnema občutek dobrih starih muzikalov iz zlate dobe Hollywooda. Številni prizori so celo neposredne kopije znamenitih trenutkov iz Pojmo v dežju, The Umbrellas of Cherbourg ter filmov Freda Astaira in Ginger Rogers, Chazelle pa spretno uporablja tako scenaristične kot vizualne prijeme, ki jih že vrsto let nismo videli (npr. format CinemaScope, značilno uporabljen v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja). A film ne prodaja le starih, pozabljenih občutkov, ampak »retro« atmosfero tudi primerno osveži in kombinira s sodobnim Los Angelesom. S prefinjeno kombinacijo nostalgije in posodobitve za novo tisočletje izviren muzikal še zmeraj zasluženo polni dvorane in pobira nagrade (pred kratkim je podrl rekord v številu prejetih zlatih globusov) v času, ko v kinematografih prevladujejo trilogije in priredbe stripov.
Najboljši primer modernizacije je konec filma, ki obrne formulo klasične ljubezenske zgodbe na glavo in ponudi veliko bolj zadovoljiv konec, kot bi ga kak film z enako zgodbo pred šestdesetimi leti verjetno imel. Po svoji dvoumnosti se lahko primerja s prav tako odličnim koncem Ritma norosti, s tem filmom pa si deli tudi jazz glasbo, reference na Charlieja Parkerja, teme ambicije in umetnika kot posameznika ter dejstvo, da v resnici ne gre za »glasbeni film«. Glavna igralca sta res šarmantna, a ponekod ne dosežeta zastavljenih vokalnih in plesnih vrhov (predvsem Gosling), a to gledalca pri filmu močneje ne zmoti, saj bistvo ni v glasbi. Bistvo je v občutku, v strasti, v žaru. V resnici tudi ne gre za ljubezensko zgodbo, vsaj ne med Sebastianom in Mio, pač pa med vsakim od njiju in umetnostjo. Kreativni duh in neznanska energija kipita tako iz igralcev kot iz režije in scenarija. Neverjetna je tudi dinamična, kontrastov med temno in zlato ter čudovitih kadrov polna vizualna podoba, tako živahna in navdušujoča kot glavna lika sama. Na videz kičasto marketinško ozračje okrog filma, ki pravi, da gre za film za sanjače in umetnike, v resnici ne bi moglo biti bolj primerno, saj odnos človeka z umetnostjo in lastnimi cilji (ter odnos med dvema umetnikoma) predstavi dovolj večplastno, a hkrati ne tako cinično, da film pogosto ne bi bil muzikalu primerno pocukran, oldtimersko romantičen in neznansko zabaven.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=1bynVcygySE[/embedyt]
