Deklina zgodba (The Handmaid’s Tale, 1. sezona)
Zaradi vpliva radioaktivnih substanc je večina žensk in moških v Ameriki postala sterilna. Fundamentalistična krščanska skupina je izvedla krvav puč in preuredila družbo tako, da so vse plodne ženske prisiljene, da rodijo. Te ženske, dekle, so mesečno posiljevane na dan ovulacije. Otrok tega spočetja je nato dodeljen ljudem višjega stanu. June (Elisabeth Moss) je dekla Poveljnika (Joseph Fiennes), enega glavnih ustanoviteljev nove državne ureditve. June mora najti svojo družino in pobegniti iz strahotne republike Gilead.
Deklina zgodba, katere ustvarjalec je Bruce Miller, je ekranizacija istoimenskega distopičnega romana Margaret Atwood iz leta 1985. Atwood, sicer kultna kanadska pisateljica znanstvene fantastike, se je z Millerjevo vizijo strinjala in skupaj z njim napisala scenarij, ki je izčrpal vsebino romana že v prvi sezoni, a je hkrati prinesel eno izmed najboljših ekranizacij romana doslej. Poleg njiju sta na Deklini zgodbi delala še Nina Fiore in John Herrera, ki sta sodelovala pri najstniški melodrami Vampirski dnevniki (The Vampire Diaries, 2009‒2017). Najbolje bi bilo, če z drugo sezono sploh ne bi tvegali, saj je prva narativno dovolj zaokrožena in učinkuje kot podaljšan film.
V knjigi se je Atwood izogibala opisom okolice, zato iz same zgodbe ni razvidno, če poteka v prihodnosti. Serija si je izbrala čas alternativne sodobnosti tudi zato, ker jih je pisateljica avtorsko omejila s pogojem, da zgodbi ne smejo dodati ničesar, kar se kakšni ženski ni že pripetilo v preteklosti. Tako se serija časovno nahaja v razcepu med preteklostjo in prihodnostjo, v času, v katerem bi Američani lahko živeli, a morda ne živijo le zaradi naključnih okoliščin. Temu vzdušju najbolj prispeva odlična kinematografija, zaradi katere se zdi, da liki tavajo v megli, ki nima ne začetka ne konca.
Atwood je sicer znana po svojem nepričakovanem optimizmu. V njenih romanih junaki zmagajo že takrat, ko se začno boriti proti sistemu, kljub temu da jih ta objektivno premaga in kaznuje. Vendar je ta sistem pri Deklini zgodbi že poznan iz svetovnih medijev ‒ represivne metode, ki jih uporablja republika Gilead, so v splošni rabi na nekaterih koncih sveta (azerbajdžanske deklice so poročene z veliko starejšimi moškimi, ki jih kupijo takoj po tem, ko deklice dobijo prvo menstruacijo …). Serija je bolj optimistična kot roman, zato se zdi, da v drugi sezoni upor ne bo le simboličen.
Zanimivo je, da June ni naključno ime. Glavna junakinja je v romanu brezimna, nagovarjajo jo le z začasnim vzdevkom Offred (»od poveljnika Freda«), ki velja le, dokler stanuje pri Poveljniku iz knjige. Ta patriarhalen vzdevek je neobičajen v angleščini, a žal popolnoma naraven v slovanskih jezikih. Za žensko namreč lahko uporabimo posamostaljeno pridevniško besedo, izpeljano iz priimka (Jeremićeva), medtem ko moške pogosto nagovarjamo kar s priimkom. Glavna junakinja bi ostala brezimna tudi v seriji, če ne bi nekaj let nazaj skupina ljubiteljev knjige prepričala Margaret Atwood, da je ona sama v romanu namigovala na ime June. Gre za bežno vrsto imen na samem začetku knjige, ki so vsa, razen June, omenjena kasneje. Atwood je sicer priznala, da se, kljub temu da tega ni imela v mislih, strinja z ljubitelji knjige.
Serija je zelo pozorna do takšnih malenkostih. Poleg dodelanega scenarija, s katerim vsak lik dobi svojo predzgodbo, so uvedli vrsto detajlov, na katere je Atwood lahko v knjigi le namigovala. Serena Joy (Yvonne Strahovski), Poveljnikova žena, je tako oblečena v slogu, ki spominja na petdeseta leta v Ameriki, ko so mnogi verjeli, da je mesto ženske »v kuhinji«. Ali recimo izraz »Ceremonija« za ritualno posiljevanje dekel, ki si ga je v seriji izmislil Poveljnik, medtem ko je sproščeno klepetal s kolegi. Ta kratek in enostaven prizor čudovito povzame bistvo patriarhata ‒ kar je za moškega prijetno kramljanje, je za žensko neprecenljiva in nedostopna svoboda. Serija izčrpa zmožnosti vizualnega medija ravno tam, kjer literatura ni zmožna dočarati vzdušja ‒ bodisi z uporabo pastelnih, mlačnih barv in ostrih oblik bodisi s številnejšimi epizodami, ki so manj notranje povezane kot v knjigi.
Vendar so največji adut serije v primerjavi s knjigo igralke in njihova izjemna igra: Elizabeth Moss, Yvonne Strahovski in Alexis Bledel.
Moss se je proslavila kot Peggy Olson v Oglaševalcih (Mad Men, 2007‒2015) in od takrat velja za igralko »feminističnih vlog«, glede česa je izjavila, da ji ni povsem jasno, kaj to točno pomeni. Znana je po tem, da zna spretno utelesiti odtenke psiholoških sprememb, ki jih doživljajo njene junakinje, »navadne ženske« – iz neprivlačnih in pasivnih ženskih likov naredi močne in vplivne osebnosti. Yvonne Strahovski je drugačna, saj ji je TV mreža Hulu ponudila prvo resno priložnost, da izstopi iz kalupa »visoke blondinke«, in sicer tako, da ga v seriji problematizira, kar ji je tudi uspelo. Njena Serena dobi v seriji veliko več prostora kot v knjigi, pogled skozi njene oči je srhljiv in žalosten prizor tragične antijunakinje.
Najbolj pa preseneča Alexis Bledel, ki igra upornico Ofglen. V Deklini zgodbi je nedvomno pokazala, da se njena igralska nadarjenost ne končuje z njenim videzom. V knjigi je Ofglen stranski lik in nekoliko enorazsežna, saj je njen edini smisel, da služi kot katalizator uporništva, ki se počasi rojeva v glavni junakinji. Ofglen Alexis Bledel je popolnoma drugačna – skozi njo Bruce Miller izziva potlačen ameriški strah, da bi se na ameriških tleh pojavili spolno pohabljanje žensk ter terorizem in samomorilstvo kot oblike uporništva.
Ekranizacija Dekline zgodbe se od knjige bistveno razlikuje v tem, da je dolga vrsta velikih planov, ki od blizu ustvarjajo portrete močnih žensk v težkih časih, medtem ko je knjiga osredotočena na emblematično pozicijo glavne junakinje. Vendar je kljub vsemu še vedno nerodno reči, da sta knjiga in serija feministični. To pa ne zato, ker ne bi bila vsebinsko takšna, ampak zato, ker sta preveč samostojna, da bi čemurkoli pripadala, le sta. Bolj natančno ju je opredeliti kot politični, kar pomeni, da sta posledično nujno tudi feministični, saj prikazujeta tisto, pred čemer nas je feminizem rešil.
Napovednik za prvo sezono:
[embedyt] https://youtu.be/PJTonrzXTJs[/embedyt]