6. 6. 2022 / Film/TV / Recenzija

Dej no (C´mon, C´mon)

Režija: Mike Mills
Igralska zasedba: Joaquin Phoenix, Woody Norman, Gaby Hoffmann, Scoot McNairy
Datum izida: 19. november 2021 (ZDA), 11. maj 2022 (Slovenija)
Ocena: 9

Now we grieve, cause now is gone
Things were good when we were young
Is it safe to say, c´mon, c´mon
Was it right to leave, c´mon, c´mon
Will I ever learn, c´mon, c´mon
C´mon, c´mon, c´mon, c´mon

(The Von Bondies, C´Mon C´Mon)

Pred kar nekaj leti, ko sem bil v procesu zaključevanja študija, sem se srečal z bivšo sošolko iz gimnazije. Med sprehodom mi je kot strela z jasnega postavila eno tistih klasičnih, načeloma zelo enostavnih, a bridko težkih vprašanj: »Si srečen?« Avtomatično sem hitel odgovarjat naučen monolog: kako moram to in ono še odkljukati, ampak ko mi bo to uspelo, bom pa zagotovo dejansko srečen. Saj se sreča vendar definira zgolj skozi diplomo, zaposlitev, plačo in podobne statusne simbole, ali pač? Veliko prepogosto – čeprav iz očitnih razlogov – kot odrasli razmišljamo v podobnih mehanskih okvirjih in zaradi vseprisotnega hrupa vsakdana izgubimo, kar smo imeli kot otroci: darove čudenja, radovednosti, poglobljenega opazovanja, razmisleka in kreativnosti.

Podobnim vprašanjem so izpostavljeni (ne zgolj) otroci v filmu Dej no, ki je minulo leto na filmskem festivalu Telluride doživel svetovno premiero in nato iz nepojasnjenih razlogov popolnoma poniknil v obskurnost. In to kljub temu, da je film plod režiserja in scenarista Mika Millsa, ki nas je v preteklosti že navdušil z zelo osebnima, izvrstno napisanima dramama Začetniki (Beginners, 2010) in Ženske 20. stoletja (20th Century Women, 2016), slednja pa mu je med drugim prinesla tudi nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij. Poleg tega je Dej no tudi prvi celovečerec, v katerem po svojem zasluženem zmagoslavju na oskarjih glavno vlogo spet odigra Joaquin Phoenix. Drži pa, da njegova vloga v tem filmu ne bi mogla biti večje nasprotje zdaj že ikonični vlogi Arthurja Flecka v Jokerju (2019, Todd Philips).

Phoenix tukaj igra malodušnega in rahločutnega radijskega novinarja Johnnyja, ki s svojo ekipo potuje po ZDA ter intervjuva otroke in mladostnike o njihovem pogledu nase in na okolico. Med turnejo, ki v filmu obsega Detroit, Los Angeles in New Orleans, pa ga dohiti lastno privatno življenje. V njegovi družini se ponovno pojavi bolezen. Retrospektivno spoznamo, da sta se s sestro (Gaby Hoffmann) pred leti spoprijela z umiranjem mame, tokrat pa se ponovno pojavijo simptomi duševne bolezni sestrinega partnerja (Scott McNairy). Zato se Johnny odloči razbremeniti sestro in nase začasno prevzame skrb za nečaka (Woody Norman).

Dej no je eden tistih tihih filmov, ki so pravo nasprotje časa, ko večina ljudi po nepotrebnem kriči, tisti, ki bi zavoljo čustvenega očiščenja morali kričati, pa svoje misli tlačijo vase. Če izvzamemo klasični pripovedni element potovanja, se celoten film dogaja introspektivno. Drži, osebe se tekom filma spremenijo, a konflikti, v katere se zapletejo, se pravzaprav odvijejo zgolj v njih samih, izzovejo pa jih prav pogovori med protagonisti (profesionalnimi igralci) in dokumentarni intervjuji z otroki in mladostniki. Zato je Dej no v prvi vrsti terapevtski film, z veliko razpravljanja o pojmih kot so sreča, strah, osamljenost, prihodnost, narava spomina, družina in priznavanje napak ter šibkosti, posredno pa obravnava tudi  potrebo po eskapizmu in katarzi. Nepresenetljivo se izkaže, da imajo otroci več stika s samim sabo v primerjavi z odraslimi, ki se pogosto skrivamo za nekimi skrbno zgrajenimi fasadami zunanjih podob. Otroci s svojo neposrednostjo odprejo pore osebnosti odraslih in razkrijejo njihovo nezmožnost pristnega odgovarjanja na življenjska vprašanja. Navsezadnje je le-ta lažje postavljati kot biti izzvan k podajanju iskrenega lastnega mnenja.

Vsi ti pogovori so formalno podani v pretežno linearni obliki, izvzemši majhno število vrinjenih montažnih elementov, kjer se film poda v preteklost ali pohiti z zvokom pred sliko. Zanimiva je recimo uporaba knjižnih citatov. Ti so predstavljeni z naslovom in avtorjem, razdrobljeni pa so skozi celotno pripoved ter komentirajo in dopolnjujejo dogajanje. Segajo od esejev psihoterapevtke Andree Nair (A How-To Guide to Parent-Child Relationship) in direktorice fotografije Kirsten Johnson (An Incomplete List of What The Cameraperson Enables) do otroških knjig L. Franka Bauma (Čarovnik iz Oza) in Claire A. Nivola (Star Child). Glede na to, da del slednjega teksta Johnnyja v filmu privede do solz, je vredno zapisati izsek tudi tukaj:

»Over the years, you will try to make sense of that happy, sad, full, empty, always-shifting life you´re in. And when the time comes to return to your star, it may be hard to say goodbye to that strangely beautiful world.«

Na vizualni ravni kot edini barvni del Dej no izstopa posvetilo ob koncu filma, namenjeno enemu od intervjuvanih otrok, Devanteju Bryantu, devetletnemu dečku, ki je kmalu po snemanju postal žrtev strelskega obračuna. Preostanek filma je črno-bel, s podobno intenzivnostjo, kot so jo premogli mojstri fotografije, npr. Vivian Maier ali Henri Cartier-Bresson. Posebne pozornosti sta deležni mimika obrazov in čustvena stanja posameznikov, do te mere, da celoten film, ne samo intervjuji, pridobi pridih dokumentarnosti. Joaquin Phoenix ob tem – hkrati na osebnem razpotju in s svojo snemalno opremo na lovu za zvočnimi drobci resničnega življenja – rahlo spominja na Rüdigerja Voglerja v Zgodbi iz Lizbone (Lisbon Story, 1994, Wim Wenders).

A resnična zvezda filma Dej no je 13-letni britanski igralec Woody Norman, ki je za svojo vlogo prejel tudi nominacijo za nagrado BAFTA v kategoriji najboljšega stranskega igralca. Brez dvoma mu lahko napovemo svetlo prihodnost. Z ekspresivno igro mu je uspelo odigrati tako jezo in nebogljenost kot igrivost in naivnost otroka, vse to pa je dopolnil z igro alter ega sirote in introspektivnimi trenutki. Z zrcaljenjem obnašanja odraslih je postal na videz skorajda bolj odrasel od odraslih samih – četudi od njih seveda še naprej terja pozornost in zaščito. Normanov lik Jesseja je tudi ta, ki poda povzetek in vodilno misel filma:

Whatever you planned on happening, that doesn’t happen. Other stuff you never thought of happens.

So just – c´mon, c´mon, c´mon, c´mon, c´mon, c’mon, c’mon, c’mon, c’mon …

Dej no je majhen, bridko-sladek, zelo iskren in zelo življenjski film, ki nam pokaže, da moramo večkrat poskusiti obuditi otroka v sebi in spremeniti pogled na probleme. Morda z večjo distanco, morda z več naivnosti. Vsekakor pa z manj pretvarjanja in več neposrednosti, tako v odnosu do samih sebe kot do drugih.


Lektorirala: Ivana Rosa