Čudež na reki Hudson (Sully)
Januarja 2009 sta pilotu Chesleyju »Sullyju« Sullenbergerju takoj po vzletu z letališča v New Yorku odpovedala oba motorja, in sicer na začetku rutinskega potniškega leta, nad enim od najbolj naseljenih območij na svetu. Sully, izkušen pilot, je imel manj kot štiri minute za odločitev, kako naj reši 155 potnikov. Izbral je najmanj pričakovano pristajanje na reki Hudson, kar mu je tudi uspelo. Tako se je sodobna ameriška zgodovina izognila še eni katastrofi na ravni 11. septembra.
Teža zapleta ni le na letalski nesreči, marveč tudi na pilotovi agoniji, ko nacionalni svet za preverjanje varnosti prometa začne sumiti, da je šlo pri pristajanju le za srečo. Scenarist Todd Komarnicki je zasadil seme dvoma z mojstrsko uporabo učinka metulja in gledalcu predočil strah današnjega človeka, da je prihodnost kljub vsem izkušnjam in odličnostim odvisna le od specifičnih okoliščin (hitrost letala brez potiska motorjev, naklon pri pristajanju ipd.). Kot nadarjen filmski pastir se je Komarnicki zavedal, da se povprečna ovca v kinu ne bo zmogla sama identificirati s herojem, zato ga izoblikuje v poštenjaka srednjega razreda, ki ne zmore odplačati vseh bančnih kreditov. Na ta način se gledalec zlahka prepozna v pilotu in ga začne podpirati, češ, če bo filmu uspelo dokazati, da je Sully heroj, bo tudi sam postal heroj.
Eastwoodova one-take režija se popolnoma ujema s podobo junaka, ki ga igra Tom Hanks, kar ima za posledico trd, eleganten ton filma in stopnjevanje napetosti s hitrimi kadri, ki ne okolišajo, saj je njihov cilj doseči poanto čim prej. Takšna tehnika je učinkovita zlasti v primeru navajanja dejstev o letalski nesreči, ki so v številkah, in namesto da bi upočasnile film, odmevajo v zavesti gledalcev – 155 potnikov, 208 sekund do prisilnega pristanka. Režiser je namreč vzpostavil harmonijo med Hanksovo stoičnostjo ter Komarnickijevo patetično poanto, da je pilot tisti, ki upravlja letalo, ne pa inženirji, in si je na ta način prisvojil film. Vendar se je tudi tokrat klasična atmosfera hollywoodskega trilerja obrnila proti likom, ki so jasno ločeni na črne in bele. Zato je film Čudež na reki Hudson močno podoben Ostrostrelcu, Eastwoodovi prejšnji kreaciji, saj sta oba vabljiva in hitra na škodo likov.
Komarnicki in Eastwood sta se od resnice popolnoma oddaljila, ko sta tako črno in pristransko upodobila tajnike nacionalnega sveta – ti niso bili do pilota ne agresivni ne nepravični, že naslednje leto se je celo predčasno upokojil. Jasno je, da filmu ni treba spoštovati vseh podrobnosti resničnih dogodkov, vendar se je produkcija na vseh drugih področjih sila potrudila doseči avtentičnost – veliko scen je namreč posnetih na lokaciji same nesreče in v filmu so številni ljudje, ki so bili udeleženi tudi pri dogodku. Pravzaprav je žalostno, da nista opazila, kako so nepopustljivi postopki državnih organov delno zaslužni za sistematično učinkovitost vseh rešiteljev tistega dneva. Tako sta hollywoodska kmeta, ki ju Chelsey Sullenberger spominja na Garyja Cooperja, omadeževala ugled velike institucije, ne da bi vedela, zakaj.
Vprašanje, ki muči ljubitelje filma, je: Kdo je Clint Eastwood danes? Ni več ikona mačizma v Hollywoodu, tudi če se je prilagodil novim vzorcem uspešnic, kot je njegova Punčka za milijon dolarjev. Njegova najnovejša filma Ostrostrelec in Čudež sta samo mokre republikanske sanje, ki so postale žanr same zase – eastwoodski triler o dobrem Američanu, čigar okolje ne razume veličine njegovega domoljubja, vendar na koncu zmeraj zmaga trda, moška, absolutistična morala idealnega republikanca. Eastwoodovi zadnji filmi so brez dvoma šolski primeri dobro režiranih trilerjev, vendar je to, kar je ostalo od njegove nekdanje slave, podobno trenutkom, preden je kapetan Sully pristal. Filmski svet 86-letnega pilota Eastwooda je buren, težak in le nekaj sekund pred strmoglavljenjem.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=mjKEXxO2KNE[/embedyt]