2. 8. 2021 / Film/TV / Recenzija

Cruella

Režija: Craig Gillespie
Igralska zasedba: Emma Stone, Emma Thompson, Joel Fry, Paul Walter Hauser, Mark Strong 
Datum izida: 18. maj 2021 (ZDA)
Ocena: 6/10 

»I am woman, hear me roar,« je stavek, ki ga mlada Cruella (Emma Stone) izusti že v prvih minutah filma. Opravka imamo torej s poizkusom feminističnega revizionizma po hollywoodsko, ki nam skuša staro Disneyjevo zlobnico prikazati v doslej neznani luči. Vseeno se postavlja vprašanje, ali je slednja res najprimernejša kandidatka za tovrstno revizijo, kar pa ne more zakriti dejstva, da je Cruella precej gledljiv in privlačen film, ki se mu je težko upreti.

Cruella de Vill se ne rodiš, ampak to postaneš – tako kot Joker ali pa Darth Vader. Strastna ljubiteljica dalmatinskega krzna se je namreč rodila kot trmoglava in drzna Estella, ki jo zaradi pretepanja in neposlušnosti celo vržejo iz šole. Na njeno samosvojost opozarja tudi njena prepoznavna pričeska, saj zvemo, da se je pravzaprav že rodila brez lasnega pigmenta na levi strani. Po (ponovni) izključitvi iz šole njena mati (Emily Beecham) ne vidi druge rešitve, kot da se preselita, vendar se med potjo s težavno hčerko ustavita še pri skrivnostni in bogati »prijateljici«, ki bi ji morda lahko pomagala.

Že tu smo priča eni bolj udarnih scen, ko malo Estello na dvorni gala zabavi lovi trop krvoločnih dalmatincev. Ironija prizora z zverinskimi psi, ki v ritmu štikla Inside Looking Out (The Animals) preganjajo malo Estello, pa seveda bolje prime, če poznate vsaj okvirno zgodbo 101 dalmatinca (1961). Omenjeni prizor se konča tragično, saj dalmatinci v lovu na Estello napadejo in ubijejo njeno mater, za kar okrivi sebe in pobegne v London, zatočišče pa najde pri dveh osirotelih tatičih, Jasperju (Joel Fry) in Horacu (Paul Walter Hauser). Že do tega trenutka smo priča precejšnjim spremembam izvirnika; kot se že skorajda spodobi za sodobno »woke« hollywoodsko produkcijo, je nekaj likov tudi spremenilo barvo kože; Anita Darling (Kirby Howell-Baptiste), ki v Cruelli sicer ne odigra tako pomembne vloge, in Jasper sta tako recimo temnopolta, Anitin bodoči mož Roger (Kayvan Novak), ki ga tudi lahko vidimo zgolj za vzorec, pa je iranskega porekla.

V kolikor glede prikazovanja rasne raznolikosti sledimo vsem sodobnim trendom, pa je glasbena podlaga zelo nostalgična. Najprivlačnejše prizore tako zaznamuje prepoznavna rock glasba iz 60. in 70. let, torej iz obdobja, v katerega je celovečerec tudi postavljen. Že samo zaradi komadov, kot so npr. Five to One (The Doors), Hush (Deep Purple) ali I Wanna Be Your Dog (Iggy Pop) film zagotovo deluje atraktivneje, kot bi sicer.

Leta tečejo in trio Estella, Jasper in Horace odraste v žeparsko družinico, v kateri sprva še vlada enakopravnost in medsebojno spoštovanje. Jasper prav nič ne spominja na butastega Cruellinega pomagača, kot je prikazan v izvirniku, temveč je inteligenten in očarljiv, vendar pa nam scenarij na vprašanje »kako je Jasper sčasoma duševno tako degradiral?« ne da zadovoljivega odgovora. Jasper Estelli tudi uredi službo pri modni hiši, kjer pa ne izvaja ravno nalog, ki jih je pričakovala, saj namesto modnega oblikovanja opravlja delo čistilke. Nekega dne, ko razočarana in jezna Estella v pijanosti izložbeno lutko »uredi« po svojem ekstravagantnem okusu, slednjo opazi Baronica (Emma Thompson), velika živina v svetu mode ter hladna in neizprosna šefica, ki v Estelli prepozna potencial in jo tudi zaposli. Pričakovano kmalu sledi razkritje, da je ravno Baronica tista bogata »prijateljica«, pri kateri sta se z materjo pred leti ustavili.

Cruella ni prvi celovečerec, v katerem je režiser Craig Gillespie opravil revizijo »negativke«. V biografski črni komediji Jaz, Tonya (I, Tonya) je namreč že popisal zgodbo nekdanje vrhunske umetnostne drsalke Tonye Harding, ki je bila doživljenjsko diskvalificirana zaradi načrtne poškodbe svoje tekmice. Tudi film Cruella tako poskuša podobo klasične negativke prikazati v prijaznejši luči in predstaviti okoliščine, ki so Estello spremenile v zlobno Cruello. To se pravzaprav vklaplja tudi v današnjo shemo aktivnih ženskih likov, ki pa se morda napačno že kar sami po sebi obravnavajo kot feministični. V starejših in kakopak še precej seksističnih Disneyjevih risankah (kar žal niti ni tako dolgo nazaj) je med pozitivnimi liki povečini vladala razporeditev na pasivne ženske in aktivne moške like. Aktivne, nematerinske in samostojne ženske so bile tako že v ljudskih pravljicah pogosto prikazane v negativni luči, bodisi kot zlobne kraljice, čarovnice ali hudobne mačehe. Iz sodobne kinematografije pa dandanes pogosto veje naklonjenost in fascinacija nad vsemi ženskimi liki, ki predstavljajo absolutno negacijo stare patriarhalne razporeditve, celo do te mere, da filmi kar pogosto izražajo določeno afiniteto tudi do tistih žensk, ki so egoistične, okrutne in brezobzirne – kakršna je sicer tudi Cruella, ki ironično pravzaprav poseduje precej lastnosti t. i. toksične moškosti. A film tako pade v past, ki mu ga je nastavil ravno patriarhat, saj je prav ta ideološko povezal aktivne ženske like z lastnostmi, kot je npr. hudoba. Ob poskusu rehabilitacije aktivnega, a hudobnega lika v resnici še vedno igramo po pravilih mizogine patriarhalne ideologije, saj so takšni liki njen lasten konstrukt. Morda je zato namesto starih bolj smiselno ustvarjati nove feministične like, ali pa za tovrstne revizije izbrati primernejše. Vendar pri korporaciji, kakršna je Disney, seveda prevladujejo povsem drugačni motivi, zato se nima smisla pretirano pritoževati tudi na primer ob primanjkljaju kakršnegakoli filmskega uvida v družbeno povezanost vprašanj spola in razreda. Pričakovati kaj takega je namreč precej naivno, saj se večina tovrstne filmske produkcije le težko prebije kaj dlje od površnega pop feminizma.

                                                  
Cruella (Emma Stone)