Črni KKKlanovec (BlacKkKlansman)
»Stay black.« se glasi ena izmed številnih zapomnljivih vrstic iz filma Naredi pravo stvar (Do the Right Thing, 1989). Protagonistu filma Črni KKKlanovec (izvrstno ga igra John David Washington, sin Denzela Washingtona), ki ga je prav tako posnel Spike Lee, bi ta nasvet prišel še kako prav. Zgodba, ki bi se, če bi si jo kdo izmislil, zdela preveč za lase privlečena, je postavljena v Colorado Springs leta 1979. Ronu Stalworthu, prvemu temnopoltemu policistu tamkajšnje postaje, suhoparne zadolžitve, ki mu jih dodelijo zaradi domnevne zelenosti, ne dišijo. Na lastno pest se odloči telefonirati Ku Klux Klanu in se predstaviti kot zainteresiran zagovornik belske premoči. Ko se zvijača posreči, nadrejeni pograbijo priložnost; Stalworthu prepustijo telefonske pogovore, na sestanke pa pošiljajo njegovega sodelavca, židovskega policista Filipa Zimmermana (Adam Driver). Z rastjo njunega ugleda v tej kontroverzni združbi se stopnjuje tudi nelagodje, ki ga ob tem občutita – ko jima postane jasno, kako globoko sta zabredla, je za oba že nekoliko prepozno …
Črni KKKlanovec, posnet po Stalworthovi avtobiografski knjižni predlogi, vseskozi zaznamuje dvojnost, na več ravneh. Govori o dvojnosti identitete; življenje dvojice protagonistov namreč močno zaznamuje dejstvo, da sta se prisiljena izdajati za nekoga drugega in seveda tudi to, da sta si primorana deliti osebnost. Neprestano se izmenjujeta humor in groza, ki se, namesto da bi se izključevala, kvečjemu dopolnjujeta. Nazadnje sta v filmu prisotni dve diametralno nasprotni ustanovi: »organizaciji« (tako Klan nazivajo njegovi člani) vseskozi parirajo Črni panterji. Ljubezenski odnos, v katerega se Stalworth spusti z njihovo predsednico (Laura Harrier), vodi do zanimivih pomenkov o problematiki rasizma, ki so premišljeno začinjeni z blacksploitationom. Ti dialogi so, kot tudi večina ostalih, ostri kot britev in tvorijo temelj filma. Slednji je dovršena zmes humorja (pogosto črnega) in drame, v kateri izviren scenarij primerno dopolnjuje odlična igra celotne zasedbe. Ne gre mimo vizualnega sloga (ta spominja na kriminalke, ki jih je v prvi polovici sedemdesetih let posnel Sidney Lumet) in filmofilskega »poklona« kontroverznemu Rojstvu naroda (The Birth of a Nation, 1915). Režiserjevo stališče glede rasizma je jasno razvidno, zato je toliko bolj pohvalna humanizacija vseh še tako odvratnih likov. Spreminjanje ali ukrivljanje nekaterih dejstev, povezanih s policijsko preiskavo, ni moteče.
Spike Lee, samosvoj ustvarjalec, čigar opus je nekoliko neenoten, je s Črnim KKKlanovcem dostavil enega svojih najboljših filmov zadnjih let. Res je sicer, da ga od resnične izjemnosti ločita pomanjkanje osredotočenosti in na trenutke nepremišljen tempo, toda večini občinstva (ne glede na barvo polti) je ugajal. Dve uri, ki jih nudi, sta kljub resnobni tematiki zabavni in zaradi karseda nesuhoparnega navajanja zgodovinskih anekdot tudi poučni.
Konec nazorno izpostavi Leejevo frustracijo tako nad prikritim kot nazornim rasizmom njegove domovine. Mnogi Američani so prepričani, da se je v približno 45 letih, ki so sledila Stalworthovemu podvigu (operacija je namreč potekala leta 1972 in ne leta 1979, kot trdi film), marsikaj spremenilo. Pa je v luči tamkajšnjega zaskrbljujočega vzpona neonacizma temu res tako?
Napovednik: