Črna maša (Black Mass)
Zgodbe o irski mafiji v Bostonu so očitno zlata jama za filmske ustvarjalce. Življenjska pot Jamesa »Whiteyja« Bulgerja je pred slabimi desetimi leti pritegnila že legendarnega Martina Scorseseja in nastal je film Dvojna igra (The Departed, 2006), ki mu je tudi prinesel oskarja za režijo. V letošnjem letu se je njene ekranizacije lotil še režiser Scott Cooper, in sicer bolj biografsko in manj po »motivih«.
Film, posnet po resnični zgodbi, se dogaja v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, ko bostonski policist John Connolly sklene pogodbo s hudičem, svojim prijateljem iz otroštva, Whiteyjem Bulgerjem. Slednji mu v zameno za pomoč pri zajetju italijanske mafijske organizacije v Bostonu ponudi imuniteto, kar da Bulgerju proste roke pri kriminalu. Kasneje je postal eden izmed najbolj krutih množičnih morilcev (ubil naj bi vsaj 19 ljudi) v ameriški zgodovini.
Film ponuja predvsem vrhunsko igralsko zasedbo, v kateri najbolj blesti Johnny Depp, za katerega je to prva karakterna vloga po letu 2009. S precizno zasnovano in briljantno izvršeno igro si bo prav gotovo prislužil vsaj eno nominacijo v prihajajoči sezoni nagrad, predvsem pa se je v očeh kritikov in gledalcev ponovno ustoličil kot eden izmed najboljših igralcev svoje generacije. Z od kokaina zadetim steklenim pogledom prižene strah v kosti gledalca v prav vsakem prizoru. Deppovi prepričljivosti sledijo še Cumberbatch v vlogi njegovega brata, senatorja Williama Bulgerja, Joel Edgerton kot naivni prijatelj in zagrizen borec za dobro v Bostonu, največje presenečenje pa je nedvomno Dakota Johnson kot Lindsey Cyr, Whiteyjeva nekdanja partnerka in mati njegovega umrlega otroka. Pohvale vreden je tudi izbor glasbe, ki se izvrstno sklada z dogajanjem in odlično stopnjuje napetost.
Definitivno se na filmu Črna maša pozna velik vpliv Scorsesejevega primata v ustvarjanju mafijskih filmov. Na to nakazuje že sama izbira tematike, poleg tega pa vizualna podoba Johnnyja Deppa, ki jo je zasnovala kostumografka Kasia Walicka Maimone, močno spominja na Raya Liotto v Dobrih fantih (Goodfellas, 1990), določeni prizori pa na Dvojno igro (na primer prva usmrtitev na plaži). Čeprav se čez 50 let verjetno ne bo govorilo o vplivu Cooperjeve najnovejše stvaritve na filmsko industrijo, pa bo verjetno Depp od letos dalje še kar nekaj časa najbolj zapomnljiv prav po vlogi Whiteyja Bulgerja in strašljivem zadnjem prizoru, v katerem izza vrat dvigala gleda samo leva polovica njegovega srh vzbujajočega obraza.
