Copenhagen Cowboy
Režija: Nicolas Winding Refn Scenarij: Nicolas Winding Refn, Sara Isabella Jønsson Vedde idr. Fotografija: Magnus Nordenhof Jønck Igralska zasedba: Angela Bundalovic, Andreas Lykke Jørgensen, Li Ii Zhang, Zlatko Burič. Datum izida: 5. 1. 2023 (Netflix) Ocena: 6
Nicolasa Windinga Refna, ki se po navadi podpisuje kar s kratico NWR, poznamo kot danskega režiserja, ki je svojo pot začel z neodvisnim trilerjem o kriminalnemu podzemlju v Kopenhagnu Pusher (1996), le-tega pa je po mednarodnem in komercialnem uspehu razširil v trilogijo in se skupaj z v njej nastopajočimi igralci, kot sta Mads Mikkelsen in Zlatko Burič, prebil med znana imena svetovnega filmskega prizorišča. Filmskim navdušencem se je najbolj vidno predstavil s slogovno edinstvenim filmom Drive (2010) z Ryanom Goslingom v glavni vlogi, od takrat pa smo lahko opazili vse bolj očitno spogledovanje režiserja s tokom t. i. počasnega filma v celovečercu Samo bog odpušča (Only God Forgives, 2013) in Amazonovi miniseriji Too Old to Die Young (2019). To je moč zaznati v režiserjevem hladnem slogu, ki ga opredeljujejo nenavadno dolge sekvence »mrtvega časa«, torej upodobitve prizorov, v katerih se ne dogaja praktično nič. Lep primer so otvoritvene štiri minute omenjene miniserije, v katerih policist Martin (Miles Teller) stoji pred svojim avtomobilom in brezizrazno gleda predse. Slog Netflixove serije Copenhagen Cowboy (2023) je manj radikalno počasen, a vseeno skuša izpolniti podoben namen – gledalca zazibati v specifičen meditativni sen, ki ga opredeljuje mera napetosti in zloslutja.
Copenhagen Cowboy spremlja pot mlade junakinje Miu (Angela Bundalovic) skozi kriminalno podzemlje Kopenhagna. Izvemo, da je Miu za precejšnjo vsoto najela gospa iz albanske mafije, ker verjame, da prinaša srečo in ji bo pomagala zanositi. Balkanskim ušesom serija ponudi zanimivo sozvočje jezikov, saj prepleta danščino s srbščino, nato pa dodaja ščepce mandarinščine, albanščine in hrvaščine. Prav mandarinščina stopi v igro, ko se poskus zanositve zalomi in Miu pobegne na prag kitajske mafije. Med Albanci in Kitajci zaneti vojno, postopoma pa v mestu odkriva nadnaravno prezenco starodavne danske družine plemičev. Kar se morda sliši kot premisa za urbano kriminalko, nas pod strogo taktirko režiserja zapelje v razgibano slogovno eksperimentiranje, ki daleč presega okvirje tipične Netflix serije. Zgodba je namreč fragmentirana do te mere, da dramatična napetost bolj ali manj razvodeni in smo soočeni s prizori, za katere postaja vse manj jasno, na kakšen način bodo prispevali k zgodbi, prav tako pa niti ne vemo več, kaj naj bi ta zgodba sploh bila. Nadvse enigmatično dogajanje skuša buriti našo radovednost, njegova izrazita počasnost pa nam daje obilo prostora za razmišljanje o tem, kaj dogodke povezuje.
Slog v seriji bolj kot sama počasnost zaznamuje mirnost, liki namreč praviloma stojijo ali sedijo na mestu – šele v nekem kasnejšem prizoru se zavemo, da jih pravzaprav nismo vajeni videti v gibanju, npr. ko se dva lika začneta loviti. Akcijskih in izrazito dramatičnih prizorov v seriji ni (razen enega); vidimo kvečjemu dogajanje pred ali po izbruhih nasilja, toda ko se le-to že znajde na naših ekranih, nam je podano v sanjavih počasnih posnetkih. Kasnejše epizode serije to pravilo prelomijo v poskusu, da bi pretresle gledalca, a se mi zdi, da s tem zgolj izgubijo čarobno moč, ki so jo tako vešče stopnjevale začetne epizode. Kar se namreč začne kot hipnotični tok dogodkov, ki se v marsičem zgleduje po mojstrih, kot sta Robert Bresson in Dreyer, razpade v preprosto kriminalko, ki pravzaprav ne ve, kaj hoče doseči. Druge polovice serije pa sicer ne zaznamuje zgolj omajan slog, temveč tudi omajana zgodba, saj v poskusu, da bi združila vse niti, ki jih je v prejšnjih epizodah napeljala, izvede neroden pristanek v vrhuncu, ki izpade neprepričljiv, sporočilno pa plehek in nejasen. Zdi se, da želi serija nekaj povedati o mizoginiji in srednjeevropskemu odnosu do priseljencev, a ne razjasni nič drugega kot to, da prva obstaja, slednji pa je v nekem neopredeljenem smislu problematičen.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Ivana Rosa
