Čas zmag: Vzpon dinastije Lakersov (Winning Time: The Rise of the Lakers Dynasty)
Ustvarjalca: Max Borenstein, Jim Hecht Scenarij: Max Borenstein, Jim Hecht idr. Igralska zasedba: John C. Reilly, Quincy Isaiah, Jason Clarke, Gaby Hoffmann, Hadley Robinson, Adrien Brody, Jason Segel Premiera: 6. 3. 2022 (HBO Max) Ocena: 6
HBO je računal na Čas zmag. Serija o desetletju vzponov in padcev najbolj zmagovalne ekipe lige NBA, Los Angeles Lakersov, bi lahko kot neštete druge TV-adaptacije stavila na ogromno število gledalcev, ki so že seznanjeni s subjekti in jih želijo videti na ekranu. Zgodba ekipe, ki je v 80-ih letih prejela nadimek “Showtime”, je polna zapletov, izdaj in rivalstev ter je v kombinaciji s podrobno raziskano knjižno predlogo izgledala kot gotov uspeh. Serija je bila, kot že toliko draguljev omrežja HBO, rezervirana na nedeljske večere, kjer bi v optimističnem scenariju lahko prevzela vajeti prestižnega spektakla po zaključku fenomena Nasledstva. Premierni epizodi obeh serij je režiral Adam McKay (Čas zmag se skozi celoten potek serije drži njegove stilske šablone). Po zaključku klavrne druge sezone, skrajšane z 10 na le 7 epizod in polne vprašljivih vsebinskih odločitev, in očitno nizki gledanosti pa HBO serije ni obnovil.
Začetek je bil obetaven: oddelek za kasting je našel dva igralca brez predhodnih izkušenj, ki sta lahko prepričljivo upodobila najbolj slavna lika v zgodbi: mladega nadobudneža Magica Johnsona in čemernega dolgoletnega kapetana ekipe Kareema Abdul-Jabbarja (predvsem Quincy Isaiah je kot novinec, ki je bil zmožen manifestirati Magicovo bleščečo karizmo, izgledal kot najdba stoletja). “Showtime” Lakersi prav tako niso bili zanimivi samo na igrišču, temveč tudi kot širši koncept: paralelno z vzponom Reaganovih ZDA so do neke mere definirali ameriško verzijo ekscesa in kiča v 80-ih: bili so zabavni, domovali so v Hollywoodu, nosili so zlate drese – in bili so ključni v gradnji lige NBA kot marketinškega proizvoda. Z uporabo ironičnih sopostavitev in subjektivnega dokumentiranja je seriji nekajkrat uspel posrečen komentar na strukturo organiziranega športa, ki je v ZDA močno prepleten z rasno problematiko. Na trenutke vrhunska prva sezona je našla nekatere vzporednice z delom Oliverja Stona v Any Given Sunday, kjer je z norim maksimalizmom in mrzlično montažo raziskoval idejo ameriškega športa kot neustavljivo rastočega posla z igralci kot izkoriščano lastnino.
Ravno McKay, ki je sicer nekoliko preveč premišljen, da bi se uveljavil kot Stone svoje generacije, je Času zmag ponudil svoj formalni eksces. Skozi celotno serijo so prisotni njegovi značilni prijemi: prelomi četrtega zidu, ironične opazke in neprestani hitri zoomi brez pretiranega ritma ali smisla. Slog se kaotično menjuje s skoraj vsakim kadrom, kjer skačemo med formati, barvami in kontrasti. Nemogoče je predvideti, kdaj bo reakcija določenega lika za nekaj sekund posneta na 8-milimetrski film, temveč moramo to preprosto sprejeti. Priznati je treba, da dejanska košarka v seriji izgleda fantastično: polna stiliziranih kadrov z zrnatostjo filma, stroboskopskimi lučmi in švigajočimi premiki kamere.
A tekom prve sezone začnejo triki pojenjati in nepremišljenost scenarijev vedno bolj izstopa. Težko je vso krivdo vseh pomanjkljivosti serije naložiti na McKayja, toda te so podobne tistim iz njegovih filmov zadnjega desetletja. Glavna od teh je ta, da mu redko uspe združiti osebnostno dramo s svojo energično predavateljsko obliko. Magica tako v drugi sezoni scenarij zreducira na to, da zgolj dolgočasno artikulira svoje občutke, tako s soigralci kot tudi v skoraj negledljivo dolgih telefonskih pogovorih s svojo bodočo ženo. Vsaka še tako očitna scenaristična namera je izražena z dialogom ter tako še dodatno poudarjena in podčrtana. Princip poteka povprečne epizode Časa zmag je namreč naslednji: pojavi se razkroj v odnosih med določenimi liki, ki je nato razširjen na širše platno, bodisi na parket ali v poslovne pisarne. Tako strukturiranje epizod se pojavlja v mnogih zgodovinskih serijah, kot je recimo Netflixova Krona, a je zadeva v dramaturški praksi tu izvedena z veliko manj elegance. Prav tako je prevelik delež serije namenjen družinski drami, v središču katere je patriarh in lastnik Lakersov Jerry Buss (John C. Reilly). Serija se zelo redko vpraša o ideji Bussa kot nezmotljivega protagonista, čeprav je njegov uspeh definiran pretežno s tem, da je zelo ljubosumen in da lahko poseže vedno globlje v svoje milijonske žepe.
Najbolj izstopajoč nastopajoči v že tako maksimalistični produkciji je nedvomno Jason Clarke kot Jerry West, bivši igralec Lakersov, ki se je upokojil kot večni poraženec in je v 80-ih deloval kot zagrenjeni menedžer ekipe. Prikaz Westa v prvi sezoni kot konstantno zapitega in pobesnelega manijaka je pripeljal celo do groženj s tožbo. Clarkova igra je nekakšen približek celotne serije: neokusna in brez zavor, a vseeno zabavna, četudi na nivoju “prestižnega trasha”. Čas zmag na ta način poskuša zadovoljiti želje gledalcev po zgodovinskih referencah in glasnih karikaturah.
Navkljub vsem težavam pa je glavna slabost 2. sezone spremenjena usmeritev serije. Če je bil intenzivni začetek neizprosen do še danes znanih osebnosti in je zgodbo Lakersov prikazal v škandalozni in neočiščeni podobi, drugi del serijo spremeni v bolj izrazito hagiografsko pripoved. Na prizorišče namreč vstopi ekipa Boston Celtics, ki z Lakersi tvorijo eno najbolj slavnih rivalstev v svetu športa. Serija se tako orientira v črno-belo pripoved o junaštvu Lakersov in premagovanju zlobnih antagonistov, katerih glavni igralec je prikazan kot robotski psihopat z mrtvim pogledom in vso karakterizacijo srednješolskega nasilneža.
Serija se tako zaključi po koncu košarkaške sezone 1984, kar pomeni, da so ustvarjalci uspeli obdelati le prvo polovico desetletja in zgodba se je končala na točki pogubnega poraza Lakersov proti surovim nasprotnikom Celticsom. Ni si težko zamisliti triumfnega zaključka potencialne 3. ali 4. sezone, kjer bi Lakersovim zaporednim teptanjem rivalov v poznih 80-ih sledili diapozitivi v stilu “kje so danes”: Lakersi osvojijo naslov leta 2000, nato spet leta 2010 in še leta 2020. Družina Buss je vredna milijarde. Njihova zgodba se nadaljuje skozi generacije in lahko se le klanjamo njihovi veličastnosti. Kar je prinesel predčasni preklic serije Čas zmag, je samo meta-ironičen dodatek: za razliko od resničnih Lakersov ti v pozabo odhajajo kot poraženci.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
