Brez substance

Naslov: Substanca (The Substance)
Režija: Coralie Fargeat
Scenarij: Coralie Fargeat
Fotografija: Benjamin Kračun
Igralska zasedba: Demi Moore, Margaret Qualley, Dennis Quaid
Datum izida: 20. 9. 2024 (Združeno kraljestvo), 19. 12. 2024 (Slovenija)
Ocena: 3/5

Substanca se je napovedala kot feministična telesna satirična grozljivka leta – kritika mizoginije, starizma in lepotne industrije, ki ženske zavrže, ko niso več mlade in vitalne. Obljubljala je telesno grozo v duhu Cronenbergove Muhe (The Fly, 1986), nekaj surovega, visceralnega in prepredenega z družbeno kritiko. Kot feministka in ljubiteljica grozljivk sem imela visoka pričakovanja. Film se svojih tem loti brutalno neposredno in neolepšano, kar resnično cenim, še posebej v zadnjih dvajsetih minutah, ko povsem podivja in ponudi čisto telesno ekstazo. S šokantno krvavim zaključkom film sicer doseže željeni osvobodilni vrhunec, a kljub temu celotna pripoved, ki vodi do tega finala, ni niti približno tako prepričljiva.

Substanca izpolnjuje vse pogoje za dobro feministično grozljivko. Zgodba sledi Elisabeth Sparkle (Demi Moore), nekdanji televizijski zvezdnici fitnesa, ki se zaradi staranja bliža naglemu koncu svoje kariere. V obupu zato poseže po skrivnostni substanci, čudežnemu napoju mladosti, iz katerega nastane njena mlajša različica, Sue (Margaret Qualley), s katero si mora deliti svoj obstoj. Seveda se hitro izkaže, da takšna rešitev terja visoko ceno. Vsaka različica je aktivna teden dni, nato pa se zamenjata. Ko je Sue aktivna, mora Elisabeth ležati v nekakšnem skoraj grobnem stanju, priklopljena na infuzijo – in obratno. Če se tega ravnovesja ne ohranja, začneta obe telesno propadati. Na začetku Elisabeth in Sue delujeta kot ekipa. Vsaka igra svojo vlogo, a kmalu se med njima razvije tekmovalnost. Sue si ustvari uspešno kariero, medtem ko se Elisabeth panično oklepa nadzora nad lastno podobo. Tako film na prvi pogled kritizira krutost zabavne industrije, ki ženske sili v medsebojni boj, da bi lahko obdržale svoj položaj. Hkrati pa je sam povsem ujet v to dinamiko, saj namesto alternativne vizije ženskega telesa in moči ponudi zgolj pričakovano borbo med protagonistkama. Kljub feminističnim temam film ne zna preseči klišejev ženske zavisti in tekmovalnosti, temveč jih le še enkrat vizualno prežveči.

Elisabeth je razklana med dvema telesoma, ki ji nikoli ne zadostujeta – ne staro ne novo. In tako kot pri Brundlu v Cronenbergovi Muhi, podobno tudi za Elisabeth njena telesna preobrazba postane največja past. Substanca je v osnovi razmislek o telesnosti sami – o tem, kako kapitalistični sistem od žensk zahteva večno produktivnost, večno radoživost, večno popolnost, medtem ko njihova telesa tega preprosto ne zmorejo. Telo postane orodje, ki ga je treba vzdrževati, nadgrajevati ali celo podvojiti, a cena tega je neizbežno propadanje. Kapitalizem in patriarhat sta tukaj dve plati istega kovanca: ženske lahko obstajajo le, če ustrezajo natančno določenim merilom, a ta merila so vedno zasnovana tako, da jih je nemogoče v celoti izpolniti.

Substanca to pove z grozljivim telesnim razpadanjem, krvjo in mesom, a hkrati s stalnimi ponovitvami in eksplicitnimi poudarki podcenjuje gledalčevo sposobnost razumevanja njene tematike in sporočila. Teh ne vplete organsko, temveč jih občinstvu servira na pladnju. Že v prvem prizoru, kjer Elisabethina zvezda na Pločniku slavnih skozi čas v pohitrenem posnetku propada, je njena usoda jasno nakazana. Ko jo agent Harvey (Dennis Quaid, v vlogi, ki očitno referira Harveyja Weinsteina) v naslednjem prizoru odslovi, ker je prestara, je to že druga plast iste ideje. Potem se poruši še oglasni pano z njenim obrazom. In če vse to ni bilo dovolj, nam film ponudi še kopico flashbackov, ki ponovijo že videne trenutke, da res ne bi bilo dvoma, kako krivična je industrija do žensk. Fargeat svoja sporočila ponavlja s takšno vztrajnostjo, da postane že skorajda nespoštljiva do svojih gledalcev.

Zadnjih dvajset minut filma je vrhunec vsega, kar Substanca želi povedati, obenem pa tudi rezultat razvlečenega in ponavljajočega se razvoja zgodbe. Zdi se, da je prav v tem ključno sporočilo, češ da patriarhat ni nekaj, kar bi doživeli enkrat in preboleli, temveč nenehno ponavljajoč, utrujajoč cikel, ki ženske melje, dokler jih popolnoma ne izrabi. Vendar to sporočilo ni uspešno posredovano. To lahko pripišemo predvsem prekomernemu ponavljanju istega vzorca, brez večjih premikov v zgodbi, kar zmanjšuje čustveni in intelektualni vpliv filma. Ko se telesi Elisabeth in Sue dokončno grozljivo uničita, postane jasno, da film ne ponuja elegantne rešitve ali olajšanja situacije, kar je še en sicer dobro zastavljen in briljantno provokativen komentar o lepotni industriji, ki pa ni tako močan, kot bi lahko bil. Dolgo pričakovani zaključek Substance na Pločniku slavnih, kjer se je pripoved tudi začela, tako žal ne služi kot sprava, temveč kvečjemu olajšanje, da je film končno prišel do konca.

Substanca je morda ponavljajoča, predolga in preveč očitna satirična grozljivka, a če kaj uspešno prikaže, je to spoznanje, da obsesija z mladostjo ni zgolj individualna tragedija, temveč kolektivna nočna mora, v katero smo ujeti vsi. Kljub temu pa se na koncu ne razvije v pravo katarzo, temveč ostane le lepljiva zmešnjava. Glasna, a ne nujno pronicljiva.

Uredila: Iva Katušin in Alen Golež
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar