Blizu (Close)
Režija: Lukas Dhont Scenarij: Lukas Dhont, Angelo Tijssens Fotografija: Frank van den Eeden Igralska zasedba: Eden Dambrine, Gustav De Waele, Émilie Dequenne, Léa Drucker Datum izida: 26. 5. 2022 (Francija), 9. 11. 2022 (Slovenija) Ocena: 9
Lukas Dhont se štiri leta po prvencu Dekle (Girl, 2018) vrača s poetično študijo o nežnosti, izgubi in odpuščanju. Léo (Eden Dambrine) in Rémi (Gustav De Waele), neločljiva prijatelja, polna najstniške vneme do življenja in želje po raziskovanju svojega odnosa, sta v šoli soočena s pogledom na njuno vez z vidika heteronormativnosti in interpretacijo njune nežnosti kot indikacijo spolne usmerjenosti. Ta obtožba pusti pečat na njunem odnosu, ki se začne hitro spreminjati.
Idilično podeželsko življenje deluje kot varen prostor za Léa in Rémija, saj lahko z odobravanjem družine brez obsojanja raziskujeta medsebojno bližino. Šele izpostavljenost družbi in posledično neodobravanje vodi v spreminjanje njunega odnosa. »A sta par?« »Ne, samo blizu sva si. Kot brata,« se glasi usodna konfrontacija, ki preraste v fizične konflikte in zbadanje, kar začne vse hitreje degradirati njuno medsebojno vez. Léo začne vse bolj zavračati Rémija in njegove poskuse ohranjanja prijateljstva, kakršno je bilo pred obtožbo družbe. Družbe, ki temelji na togih družbenih normah in sili k predalčkanju odnosov, kar zavira njihov poln potencial. Sveža rana med njima se vse bolj širi, ko vsak najde novo družbo ter hobije, čeprav je njuno zaviranje čustev in želje po bližini otipljivo in efektivno vizualno komunicirano. Kamera za razliko od uvodnih bližnjih kadrov, iz katerih veje povezanost, drži razdaljo in odkriva njune bežne poglede, ki si jih podajata na varni razdalji in tako tudi simbolično odseva razdaljo med njima. Ta sprememba vpliva na Rémija do te mere, da se odloči, da bolečine ne more več prenašati.
S tem prelomnim dejanjem postane preostanek filma študija Léove bolečine ob izgubi in posledično odrešenje od krivde. V procesu žalovanja obiskuje prostore, kjer je še vedno zaznati Rémijevo prisotnost, in išče povezanost z drugimi v poskusih kompenziranja otipljive odsotnosti. Med tem procesom večkrat naleti na Rémijevo mamo Sophie (Émilie Dequenne), ki je, po njegovem priznanju odrivanja Rémija in prevzemanju bremena odgovornosti, glavni akter za sprožitev dolgo pričakovanega katarzičnega končnega prizora, ko na njegovo priznanje reagira z materinskim objemom.
Dhont film razdeli v klasično strukturo, a jo obravnava na kreativen način. Razmerje med Léom in Rémijem se simbolično preveša skozi štiri letne čase: brezskrbno poletje povezanosti in nežnosti, konfliktna jesen in začetek odmiranja odnosa, zima kot najnižja točka in simbol smrti ter prebujajoča pomlad, ki zaznamuje nove začetke in rast. Na koncu se krog spet ponovi – pred nami je začetna scena filma, le da Léo skozi cvetoča polja sedaj namesto z Rémijem teče sam. Poleg letnih časov Dhont uporablja tudi druge simbole za izražanje čustvenih stanj tekom izgube in sprejemanja – kmetija rož Léovih staršev se tako pretvori v nadomesten lik, saj preko agrikulturnih procesov lahko interpretiramo notranji svet likov.
Pomemben element pri grajenju strukture zgodbe so tudi poetična ponavljanja prizorov – fanta večkrat vidimo tekati po poljih rož, med vožnjo s kolesom ter med ležanjem drug ob drugem v postelji. Ponavljajoči se prizori so si med seboj vizualno zelo podobni, a jih lahko vsakič interpretiramo drugače zaradi informacij, ki so nam dane med odvijanjem zgodbe. Te informacije ter počutje likov so redko direktno komunicirana preko dialogov; veliko vlogo igra vizualni jezik, kar od gledalca zahteva, da odsotnost besed zapolni z lastnimi interpretacijami. Učinkovito izražanje čustev preko neverbalne komunikacije se izkaže za odliko filma in priča o odlični izbiri igralske zasedbe. V tej posebej izstopa Dambrinov lik, Léo. Dhont mu je vlogo v filmu namreč ponudil kar med vožnjo z vlakom, medtem ko je med poslušanjem glasbe opazoval Dambrina med pogovorom s prijatelji. Na podlagi njegove izraznosti se je odločil, da je popolna izbira za vlogo.
Blizu občinstvu predstavi primer izpostavljanja nedefiniranega odnosa svetu, ki ga poskuša grobo oblikovati in ga vliti v kalup heteronormativnosti. Po ogledu v zraku ostaja občutek melanholije, ki se kar noče razbliniti – mar res živimo v svetu, ki se boji naklonjenosti?
Uredila: Vanja Gajić
Lektorirala: Saška Maček
