Bila je božja roka (È stata la mano di Dio)

Režija: Paolo Sorrentino
Igralska zasedba: Filippo Scotti, Toni Servillo, Teresa Saponangelo
Datum izida: 24. november (Italija)
Ocena: 8

Nekega dne se prebivalci Neaplja hladijo na senčnih balkonih, zbrani okoli televizorjev, ko naenkrat v en glas zavpijejo, se pričnejo objemati, poljubljati in kljub vročini skačejo na mestu ter stresajo ograje. »Bog, gol je dal z roko,« reče stric. »Maščeval je veliki argentinski narod, zatiran od neplemenitih kolonialistov!« Piše se leto 1986, gleda se četrtfinale svetovnega prvenstva, kamera jasno pokaže, da je Diego Maradona dal nezakonit gol z roko proti Angliji, česar pa sodnik ni videl. »On je genij, to je politično dejanje!« kliče stric, fant ob njem pa kima – to je fant, ki bo čez 35 let posnel ohlapno avtobiografski film z naslovom Bila je božja roka.

Paolo Sorrentino, ki ga pri nas najbolj poznamo po mednarodno nagrajenih filmih, kot sta Neskončna lepota (2013) in Mladost (2015), ter odmevni HBO seriji Mladi papež (2016), se predstavlja z najbolj osebnim filmom doslej. Film, ki je prejel veliko nagrado žirije na 78. mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah in bil uvrščen v ožji izbor za oskarja za najboljši tujejezični film, je spomin na režiserjevo mladost v Neaplju, kjer ga tragična smrt staršev pahne v odraslost. Protagonist sicer ne nosi režiserjevega imena, kar najverjetneje opozarja na dejstvo, da je film delno fiktiven. Kot pravi Sorrentino v intervjuju: »Film temelji na zaznavanju bolečine in radosti fanta, a je prikazan skozi oči moža, ki bo postal, torej, mene.« Kar gledamo torej ni pripoved o preteklosti, temveč spomin na to preteklost – spomin, ki skuša osmisliti, ki gladi robove, ki karikira. Je zgodba režiserja, ki reflektira to, kar ga je gnalo, da je postal režiser.

Film se začne kot dobrovoljen, barvit in igriv prerez idiličnega življenja v Neaplju. Še veliko pred tisto Maradonino legendarno tekmo spremljamo srečanje sorodnikov na vroč popoldan. Posedajo pod vinsko trto in se razdrobljeno pogovarjajo o stvareh, ki so nam vsem znane z družinskih srečanj – o tem ali onem znancu, o politiki, o športu. Prizor je sanjav, mestoma nadnaraven in miroljubno bizaren, kar verjetno nakazuje, da se v prvi vrsti podreja logiki spomina. Liki ob mizi so pretirani in ves čas izražajo svoje najbolj nepozabne lastnosti – natanko tiste, ki bi si jih najlažje priklicali v spomin po tridesetih letih; stric Alfredo verjame v Diega Maradono skoraj do točke čaščenja, teta Gentile je zmeraj enako mračna in nedostopna, sestre mladega protagonista na teh srečanjih sploh nikoli ne vidimo, ker je med vsakim družinskim srečanjem zaprta v kopalnici, starša sta zmerom objeta in nasmejana, zaljubljena.

V prvi polovici filma je mladi protagonist nekje v ozadju lastne zgodbe, saj imajo ostali liki večjo prezenco od njega. Pritožuje se, da nima prijateljev in punce, zdi se zelo negotov glede tega, kdo je in kdo bi rad postal. Na neki točki reče, da bi študiral filozofijo, a prizna, da ne ve, kaj točno filozofija je. Ker v življenju nima nobene usmerjenosti, živi skozi svojega idola, Diega Maradono. Kljub temu pa vidimo, kako med šolskimi odmori postopa po igrišču in nikoli ne leta za žogo skupaj z ostalimi. Je preprosto oboževalec, ki uživa v Maradoninem uspehu, medtem ko lastnega ni našel. Ko se v filmu odvije ključni obrat, to je tragična smrt protagonistovih staršev, film izgubi svojo barvitost; prizori postanejo počasni in tihi, mladi protagonist pa stopi v ospredje lastne zgodbe v poskusu, da najde samega sebe. Kljub temu, da je dogodek žalosten, ga Sorrentino v filmu sprejme kot tisto, kar ga je potisnilo na pot evolucije in iskanja samega sebe. Film zato vidim kot dve plati medalje – najprej kot opevanje lepote mladosti v Neaplju in nato kot iskanje nove lepote, ko je bila prejšnja uničena.

Bi Sorrentino postal to, kar danes je, če ne bi bilo tistega tragičnega dogodka? Je strastna umetniška duša sam po sebi, ali zaradi okoliščin? Čeprav se vprašanje v zametkih poraja proti koncu filma, ni slutiti nikakršnega odgovora. Sorrentino bi umrl s svojima staršema, če ne bi tistega usodnega dne ostal doma, da bi lahko spremljal tekmo, v kateri je igral Maradona. »On je bil,« zato sklepa stric, »rešila te je roka Maradone.« Se torej gre zahvaliti Maradoni, božji previdnosti ali pa kakršnimkoli drugim silam, ki uravnavajo delovanje univerzuma? To je vprašanje za filozofe, ne za Sorrentina. Zato zavrne vsako sodbo in že v uvodnemu citatu filma svoje življenje povzame s skromnimi besedami Maradone: »Naredil sem, kar sem lahko. Ne verjamem, da sem to storil preveč slabo.«

Film je prijeten, estetsko dodelan in hipnotičen odsev nekega drugega časa, ki bi v nekem drugem svetu lahko bil prikazan (melo)dramatično, a se namesto tega ponaša z dostojanstveno gravitacijo, ki nas ne stresa za ramena, temveč vleče vase kot živi pesek – sam sem se mu, tako kot mnogi drugi, rade volje prepustil. Lahko samo upam, da bo v prihodnjih letih in desetletjih na voljo še mnogo plodov Sorrentinovega ustvarjanja in da se bomo lahko vedno znova in znova potopili v njegove skoraj magične svetove.

Še zanimivost: lik Diega Maradone se pojavi že v Sorrentinovemu filmu Mladost (2015), čeprav tam ne nosi tega imena. Na neki točki protagonist Fred Ballinger (Michael Caine) z občudovanjem pogleduje k zdaj že ostarelemu zvezdniku, prizor pa spominja na osupli pogled mladega protagonista v Božji roki, ko zamrzne vsa ulica (ustavi se ves svet), ker čez cesto zagleda nekoga, ki izgleda na las podoben Maradoni. Tema fanatičnega navijaštva pa se pojavi tudi v Sorrentinovih HBO serijah Mladi papež (2016) in Novi papež (2019–20), kjer je vatikanski državni tajnik Vioello obseden z Napolijem do te točke, da napadalcem v zasebnih pogovorih brez ironije pravi Sveta trojica. Zabavno je spoznati, da so ti motivi razmeroma avtobiografski.

Lektorirala: Ivana Rosa