Beli šum (White Noise)
Režija: Noah Baumbach Scenarij: Noah Baumbach Fotografija: Lol Crawley Igralska zasedba: Adam Driver, Greta Gerwig, Don Cheadle Datum izida: 31. 10. 2022 (Italija, Beneški filmski festival), 25. 11. 2022 (Netflix) Ocena: 7
Za vse, ki poznamo in spremljamo delo Noaha Baumbacha, je film Beli šum presenetljivo drugačen od njegovih dosedanjih filmov. Kljub temu da zopet spremljamo zgodbo o družinskih odnosih, kot v filmih Sipa in kit (The Squid and the Whale, 2005), The Meyerowitz Stories (2017) in Marriage Story (2019), je njegov pristop predvsem v vizualnem smislu zelo drugačen. Režiser se je prvič v karieri lotil filma, ki ne temelji na njegovi izvirni zgodbi, temveč gre za adaptacijo istoimenskega romana Dona DeLilla. Ko se Baumbachov filmski svet združi z literarnim svetom DeLilla, nežno barvno paleto zamenjajo kričeči odtenki oranžne, zelene in modre barve, newyorške ulice zamenja predmestje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, pristnost in vsakdanjost prizorov pa nadomestita čudna privzdignjenost in nadrealizem. Film je že od samega začetka zasičen z gostobesednimi dialogi, idejami in informacijami, zaradi česar tudi sam postane beli šum, iz katerega je težko razbrati sicer zelo elementarno sporočilo, ki ga nosi: ljudje se hočemo na vsak način zamotiti pred resnicami življenja.
Središče dogajanja je družina Gladney. Očeta Jacka, uveljavljenega profesorja in specialista na področju študij o Hitlerju, igra Adam Driver, ki s svojo racionalnostjo predstavlja nasprotje raztreseni in nežni mami Babette, ki jo upodablja Greta Gerwig. Štirje otroci s svojimi hudomušnimi in tempiranimi dialogi konstantno producirajo informacije, za katere niti ne vemo, ali so resnične, na kaj točno se nanašajo in kaj je njihov namen. Režiser je v enem izmed intervjujev tudi dejal, da je otrokom predlagal, naj se pretvarjajo, da so radio, ki se konstantno predvaja v ozadju. Zasičeni pa niso le dialogi, ampak tudi kadri. Vsak kader je poln informacij – film nas ves čas zasuva z barvami in teksturami, stalno se dogaja več stvari hkrati. Poleg tega se ves čas prepletajo različni žanri. Včasih film deluje kot povsem običajna družinska drama, drugič prizori družinskega nakupovanja izpadejo kot komedija, ko Jacka mučijo nočne more pa se film spremeni v čisto grozljivko. S tem režiser ustvari konstantno šumenje, zaradi česar se nam družina zdi srečna in razigrana, v resnici pa drug drugemu ne posvečajo dovolj pozornosti in zanemarjajo napetosti v medsebojnih odnosih. Tako nihče razen najstarejše hčerke Denise ne opazi, da je z Babette nekaj hudo narobe. Jack to misel odriva, kar je v njegovem prenatrpanem svetu preprosto – za trenutek obrne glavo, pa se njegova pozornost že izgubi med poplavo informacij, s katerimi ga bombardirajo njegovi otroci, »briljantni« kolegi, oglasi v trgovskem centru ali poročila s televizije.
Navidezno idilo pa kar na enkrat prekine katastrofa. V bližini doma družine Gladney eksplodira tovorni vlak in za sabo pusti toksičen oblak, ki ogrozi njihova življenja. Kaj pa je sploh namen te katastrofe v filmu? Odgovor na to vprašanje najdemo v uvodnem prizoru, ko profesor Murry (Don Cheadle) predava o prikazu prometnih nesreč v filmih: »Film se odmakne od kompleksnih človeških strasti, da nam pokaže nekaj elementarnega, nekaj glasnega in ognjenega«. Eksplozija vlaka v Murryjevem filmu ta odmik tudi doseže in našo pozornost preusmeri od dogajanja, ki smo ga spremljali do takrat. Na žalost Beli šum veliko pozornosti namenja dogodkom med krizo, manjka pa poudarek na posledicah. Po nesrečah, ki jih kaže Murry, vidimo razbite avtomobile, steklo in kri, v našem primeru pa je kontrast med Jackovim življenjem pred in po incidentu premajhen. Na tej točki v filmu je ključno to, da katastrofa Jacka sooči z njegovo lastno umrljivostjo. Od tu naprej bi moralo biti Jackovo življenje drugačno – smrt bi morala preglasiti šum, in na nekaterih točkah tudi ga, toda po mojem mnenju je kontrast premajhen, sporočilo pa posledično razvodenelo.
Film Beli šum je predvsem zelo šumeč. V filmu je razvitih veliko različnih tem – glavno temo strahu pred smrtjo spremljajo še kritika kapitalizma in akademije, farmacije in vere, hkrati pa so zastavljena tudi vprašanja o ljubezni in družini. Ko se zgodi nesreča, film postane prikaz kriznega stanja, ki zelo spominja na pandemijo COVID-a 19. Da vse te teme prepoznamo, moramo pozornost posvetiti dialogu, ki pa ga težko spremljamo, ker je govor zelo hiter, jezik pa je nenavadno privzdignjen. Nekateri dialogi nudijo direkten komentar ali razlago dogodkov, ki se zgodijo šele veliko kasneje v filmu, zaradi česar nam njihov namen zlahka uide. Nekakšno vlogo preroka ima predvsem Murry, zato gledalcu svetujem, da posveča pozornost njegovim izjavam, saj mu bodo pomagale razumeti smisel dogodkov, ki se sprva zdijo nerazumljivi. Na žalost se mi zdi, da sicer dobro strukturiran scenarij in režija velikokrat ne delujeta homogeno. Zelo dobro se ujameta predvsem v prizorih v trgovini in na univerzi, ko so kamera in igralci pravzaprav vsi le plesalci, kar dodatno poudarja specifičen ritem dialogov, bolj prisiljeno pa izpadejo nadrealistični vložki, kot je na primer Jackova nočna mora. Zdi se, da je Noah Baumbach na vsak način poskušal ostati zvest DeLillovemu slogu, ampak se je tega lotil na tako intelektualen, mogoče celo pretirano racionalen način, da sporočilo filma ne bo doseglo širše publike. Film bo zanimiv za filmske poznavalce in za tiste, ki so ga pripravljeni večkrat gledati in secirati režiserjev miselni proces ob ustvarjanju filma.
Uredila: Vanja Gajić
Lektorirala: Saška Maček
